Monetarna unija se nanaša na prakso dveh ali več suverenih držav, ki uporabljajo isto enoto valute. Z drugimi besedami, države nimajo enote valute, ki bi bila značilna za njihovo državo in se lahko uporablja samo znotraj te države. Prednost monetarne unije, katere najslavnejši nedavni primer je Evropska monetarna unija, je, da odpravlja menjalne tečaje med državami, ki uporabljajo isto valuto. Nasprotno pa je slaba stran ta, da vsaka vpletena država izgubi avtonomijo za sprejemanje valutnih odločitev, ki bi lahko bile potrebne za pomoč njenemu gospodarstvu.
Vse družbe morajo oblikovati sistem valute, ki je način, na katerega se proizvodi merijo drug proti drugemu glede na vrednost. Služi kot osnova za transakcije in ga običajno oblikuje država ali država sama, kot je ameriški dolar. Vendar pa obstajajo primeri v zgodovini, ko so se različne družbe združile pod skupno valuto. Ko se to zgodi, se oblikuje monetarna unija, kar pomeni, da so vse suverene države znotraj združene z eno valuto.
V zadnjih letih je bil najbolj odmeven primer ustanovitev Evropske monetarne unije (EMU) leta 1999. EMU je vzpostavila evro kot krovni način valute v svojih državah članicah, prvič v virtualni obliki leta 1999, da bi sledijo bankovci in kovanci, izdani leta 2002. Države, vključene v EMU, so v preteklosti že uporabljale svoje posamezne oblike valute, vendar so vse prešle na evro za vse transakcije, tako znotraj svoje države kot z drugimi članicami EMU.
Sposobnost trgovanja z drugimi državami članicami in ni treba skrbeti za valutne vrednosti je ena od glavnih prednosti monetarne unije, ki jo včasih imenujejo tudi valutna unija. Na primer, ko Združene države trgujejo z Japonsko, jih mora skrbeti vrednost japonskega jena (JPY), tako kot mora Japonska skrbeti za ameriški dolar (USD). V ureditvi, kot je EMU, so menjalni tečaji nepotrebni, kar pomeni, da vladam v uniji ni treba varovati pred upadom neke tuje valute.
Avtonomija pri odločanju o valuti je žrtvovana, ko se država pridruži takšni uniji, kar je bistven premislek, ki ga je treba upoštevati. Na primer, če bi Italija, članica EMU, želela dvigniti menjalni tečaj, da bi pomagala pri proizvodnih težavah znotraj države, tega sama ne bi mogla storiti. Problem bi morala voditi celotna EMU, ki bi nato delovala kot skupina le, če bi druge članice menile, da je to primerno.
SmartAsset.