Harrod-Domarjev model je makroekonomska teorija, ki se uporablja za merjenje gospodarske rasti države kot celote. Po tem modelu se rast gospodarstva izračuna kot faktor proizvodnje kapitala in individualne stopnje varčevanja. Ekonomisti se zanašajo na Harrod-Domarjevo teorijo kot eno metodo ocenjevanja dolgoročnih stopenj gospodarske rasti. V kombinaciji z drugimi modeli in teorijami lahko ta izračun zagotovi dragocen vpogled v stanje gospodarstva in lahko pomaga politikom razviti nove politike za spodbujanje rasti.
Ta teorija sega v trideseta leta prejšnjega stoletja, ko je britanski ekonomist Sir Roy Harrod razširil prejšnje ekonomske teorije, da bi razvil ta model. Harrod se je močno zanašal na delo Johna Maynarda Keynesa, ki pogosto velja za enega od očetov ekonomije. Harrod je bil Keynesov in njegov biograf tesen prijatelj ter sam po sebi ploden ekonomist. Približno v istem času se je Rus Evsey Domar sam domislil podobnega modela gospodarske rasti. Oba sta združila moči za nadaljnji razvoj tega, kar je zdaj znano kot model Harrod-Domar.
Po Harrod-Dumarjevem modelu je stopnja rasti nacionalnega dohodka enaka S, deljeno s C. S predstavlja razmerje med prihranki in dohodkom države, medtem ko C predstavlja razmerje mejnega kapitalskega dohodka. Koeficient kapitalske proizvodnje je v veliki meri merilo, kako produktivno podjetja uporabljajo kapitalsko opremo. Harrod-Domarjev model predpostavlja, da se bo stopnja gospodarske rasti vedno povečevala sorazmerno s stopnjo nacionalnega varčevanja. Ko se stopnje varčevanja znižajo, bo nacionalno gospodarstvo raslo počasneje ali pa se bo sčasoma celo skrčilo.
Ta teorija temelji na predpostavki, da financiranje kapitalskih naložb prihaja z denarjem, ki je bil prihranjen in ne porabljen. Z vlaganjem več denarja na varčevalne račune in druge instrumente državljani dajejo vlagateljem na voljo več denarja za izposojo. S tem izposojenim denarjem podjetja širijo poslovanje, kupujejo novo opremo ali vlagajo v nove, produktivnejše tehnologije.
Harrod in Domar sta domnevala, da je proizvodnja fiksna in da bi sedanja kapitalska oprema lahko proizvedla enak obseg kot prihodnja kapitalska oprema. Kasneje so ekonomisti svojo teorijo izpopolnili v model eksogene rasti. Ta model se od modela Harrod-Domar razlikuje po tem, da se zaveda, da bi morala vsaka nova generacija opreme imeti koristi od povečanja produktivnosti zaradi tehnološkega napredka.
Na podlagi modela Harrod-Domar in teorije eksogene rasti je najučinkovitejši način za rast gospodarstva povečanje stopnje prihrankov. Teoretično to pomeni, da bi morali politiki določiti politike, ki spodbujajo varčevanje, da bi zagotovili gospodarsko rast. V praksi nekateri trdijo, da je prihranek v veliki meri odvisen od ravni dohodka in porazdelitve dohodka. To pomeni, da je zelo težko povečati stopnje varčevanja brez večjih gospodarskih sprememb za povečanje ali prerazporeditev dohodka.
SmartAsset.