Močan samostalnik je beseda, ki se nanaša na določeno osebo, kraj ali stvar, ki je vzbujajoče in dokaj specifične narave. Te besede običajno označujejo nekaj, kar lahko bralec zlahka vizualizira in se poveže s tem, kar zagotavlja, da je dosežena natančna podoba in koncept, ki ga pisatelj želi označiti. V nasprotju s tem so šibki samostalniki običajno bolj nejasni in subtilni, kar bralca lahko zmede ali nakazuje manj specifično idejo. Močan samostalnik v drugih jezikih, kot je stara angleščina, se nanaša na vrsto samostalnika določene sklone, ki označuje pripono, ki se uporablja za spremembo oblike ali časa.
Funkcija močnega samostalnika je podobna vsem drugim vrstam, čeprav temu namenu služi na bolj poseben način. Na primer, beseda “vozilo” je samostalnik, ki opisuje vrsto predmeta, ki se lahko uporablja za prevoz nekoga iz enega kraja v drugega. Vendar to ni specifična ali opisna beseda, zato lahko močan samostalnik bolj natančno deluje v stavku. Namesto »Vsedel je v svoje vozilo« je lahko učinkoviteje reči: »Sedel je v svoj športni avto«.
Besede, kot sta “vozilo” ali “pes”, se pogosto štejejo za šibke samostalnike, zlasti v ustvarjalnem pisanju, v katerem se spodbujajo podrobnosti. Pridevnikom se je mogoče zlahka izogniti z uporabo močnega samostalnika, ki pomaga nakazati idejo, ki bi jo lahko prenesli z opisom šibkega samostalnika. Namesto da bi na primer navedel »velik pes«, bi bilo morda bolj učinkovito, če bi pisatelj uporabil »nemški ovčar«, ki je posebna vrsta psa, ki je na splošno velik.
To lahko pomaga tudi preprečiti zmedo v stavku, kot je: »Ko se je izognil vozilom nad glavo, je prišel do svojega vozila in vstopil.« Vrste vozil v stavku so nejasne in pomen dejanja je precej zmeden. Pogosto je bolj učinkovito, če pisatelj v vsakem primeru uporabi močan samostalnik in napiše: »Ko se je izognil helikopterjem, ki so krožili nad glavo, je stekel do svojega čolna in skočil na krov.«
V nekaterih jezikih lahko močan samostalnik označuje poseben način ravnanja s sklanjanjem v tem jeziku. Stara angleščina, na primer, uporablja različne vrste sklanjanja, ki označuje spremembe samostalnika s pripono, kot je uporaba “-s” za množinsko sklanjanje v sodobni angleščini. Močni samostalniki v stari angleščini imajo določene pripone, ki se uporabljajo za označevanje množinskih ali edninskih oblik različnih primerov, kot je imenski primer, ki se uporablja kot predmet stavka. Šibki samostalniki uporabljajo druge vrste sklanjanja in to razlikovanje je vzpostavljeno, da pokaže, kako se ti samostalniki spreminjajo, da prevzamejo različne oblike.