Mobilnostna rehabilitacija je oblika fizične rehabilitacije, ki se uporablja pri bolnikih, ki imajo težave z gibljivostjo, s ciljem povečati mobilnost ali pomagati pacientom pri prilagajanju na pridobljene invalidnosti, ki omejujejo mobilnost. Lahko se izvaja v bolnišničnih okoljih, rehabilitacijskih ambulantah in doma, odvisno od potreb posameznega bolnika. Običajno jo ponujajo rehabilitacijski specialisti z usposabljanjem na področju mobilnosti in potreb po mobilnosti.
Tako kot druge oblike rehabilitacije se tudi gibalna rehabilitacija začne s temeljitim vrednotenjem klienta. Zdravstveno kartoteko lahko pregledamo, da dobimo posebne informacije o pacientovih zdravstvenih težavah in okvarah. Pacient bo tudi intervjuvan, terapevt pa ga bo morda pozval, naj opravi nekatere naloge. Te naloge zagotavljajo informacije o bolnikovi stopnji mobilnosti. Ob upoštevanju teh informacij lahko terapevt razvije rehabilitacijski načrt, prilagojen pacientu.
V nekaterih primerih je cilj rehabilitacije mobilnosti obnoviti prejšnje ravni mobilnosti. Bolniki, ki okrevajo po resnih poškodbah ali dogodkih, kot je možganska kap, si lahko v sodelovanju s specialistom za rehabilitacijo popolnoma opomorejo. Specialist z vajami pomaga bolniku razviti moč in kontrolo, bolnik pa postopoma preide od hoje s pomočjo k uporabi pripomočka za gibanje v samostojno hojo. Ta postopek lahko traja tedne ali mesece, odvisno od poškodbe.
Za bolnike, ki ne morejo obnoviti prejšnje ravni gibljivosti ali imajo prirojene težave z gibljivostjo, se gibalna rehabilitacija uporablja, da se pacientu zagotovi čim večja mobilnost. To lahko vključuje vaje za razvoj moči in nadzora ter preprečevanje kontraktur. Bolnike je mogoče tudi usposobiti za varno in pravilno uporabo pripomočkov za gibanje, kot so sprehajalci in invalidski vozički, da se lahko lažje premikajo v skupnosti. Ta proces lahko vključuje pomočnike pri usposabljanju, ki bolniku pomagajo doma ali v drugih okoljih.
Rehabilitacija mobilnosti je lahko za bolnike frustrirajuća. To je fizično zahtevno in včasih bolniki zaidejo v planote in ugotovijo, da ne morejo več napredovati. Lahko je tudi čustveno izčrpavajoče, zlasti za bolnike, ki se prilagajajo na pridobljene invalidnosti. Zagotavljanje podpore, ki pomaga pacientu ostati osredotočen in spodbuja bolnike, da sledijo rehabilitaciji, je pomembno, saj lahko izguba osredotočenosti povzroči zastoje pri rehabilitaciji. Bolniki in terapevti bi morali skupaj razviti načrt terapije, ki ustreza bolnikovim potrebam, ki se ga bo bolnik lahko držal med zdravljenjem.