Zaimek v množini je beseda, ki nadomešča samostalnik z več kot eno številko, zaradi česar je komunikacija učinkovitejša. Na primer, v stavku: »Čeprav sta bila Lisa in Jim lačna, nista mogla nehati jesti«, je »oni« množinski zaimek, ki govorcu omogoča, da se izogne ponavljanju »Lisa in Jim«. Zaimki v množini imajo v angleškem jeziku več uporab. Uporabljajo se lahko kot subjekti, kot objekti, posesivno ali demonstrativno.
Eden od načinov uporabe množinskega zaimka je kot subjekt v stavku ali sredstvo, ki izvaja dejanje. Tako uporabljeni zaimki so vedno v obliki »mi«, »vi« ali »oni«. »Mi« je zaimek prve osebe množine, kot v stavku: »V šolo smo šli peš, čeprav je deževalo«. »Vi« se uporablja v drugi osebi množine, kot v »Vsi ste narobe«, medtem ko se »oni« uporablja v tretji osebi množine, kot v »Uspeli so nazaj v tabor«.
Zaimki v množini se lahko uporabljajo tudi kot predmeti v stavkih ali za zamenjavo množinskega samostalnika, na katerem se izvede dejanje. Ti so vedno v obliki »mi«, »vi« in »oni«. V prvoosebnem objektivnem primeru je primeren množinski zaimek »nas«, kot v stavku »Nasprotna ekipa nas je slabo premagala«. Tako kot v subjektivnem primeru se »vi« uporablja v drugi osebi, kot v stavku: »Opozoril sem vas, da tega ne storite«. »Oni« se uporablja kot zaimek tretje osebe v množini, na primer: »Čeprav so bili učenci pametni, je bil matematični problem zanje pretežek.«
Če govornik poskuša dokazati lastništvo, lahko uporabi lastni množinski zaimek, ki je običajno ena od naslednjih besed: »naš«, »tvoj«, »njihov«, »tvoj« ali »njihov«. Na primer, govornik bi lahko označil posest z besedami: »Naše letalo je zamujalo eno uro«. To je v nasprotju s posevnim zaimkom v ednini, v tem primeru bi se stavek glasil: »Moje letalo je zamujalo eno uro«. Podobno stavek »Prednost je njihova« označuje, da prednost pripada skupini ljudi, ki je navedena v tretji osebi množine.
Druga uporaba množinskega zaimka je demonstracija z uporabo besede »ti« ali »tisti«. Govorec bi uporabil »te« ali »tisti«, ko se nanaša na skupino samostalnikov, ki je bodisi približna ali oddaljena. Na primer, stavek »To grozdje je zeleno« nakazuje, da je grozdje blizu govorca, tako da ga lahko ponudi kot konkreten primer. Nasprotno pa “Te grozdje je zeleno” nakazuje, da je dlje stran.