Mitomicin C je zdravilo, ki se uporablja predvsem v kemoterapiji za zdravljenje velikega števila rakov. V tej vlogi se običajno daje intravensko za raka v predelu glave in vratu, raka pljuč in dojk, raka maternice in materničnega vratu, pa tudi raka danke, debelega črevesa, trebušne slinavke in želodca. Pogosto se uporablja kot infuzija v mehur ali peritoneum kot lokalno zdravilo. Zdi se, da se uporablja lokalno po operaciji oči ali po dilataciji požiralnika ali sapnika zaradi stenoze, zato se zdi, da zmanjša brazgotinjenje.
Zdravila so razvrščena v kategorije, nekatere glede na njihove kemične in terapevtske lastnosti. Mitomicin C je v več kategorijah, ki dajejo vpogled v način njegovega delovanja, tako glede sposobnosti proti raku kot proti brazgotinjenju. Prva kategorija, uradno imenovana imunomodulacijska sredstva, kaže, da lahko zdravilo izboljša ali odpravi procese imunskega sistema. Naslednja kategorija, antineoplastična sredstva, je za snovi, ki lahko preprečijo ali zavirajo rast nenormalnih tkiv.
Mitomicin C je tudi razvrščen kot citotoksični antibiotik. To pomeni, da je antibiotik – zdravilo, ki lahko ubije bakterije ali upočasni njihovo rast s svojim toksičnim učinkom na določene celice. Druga značilnost mitomicina C, ki ji ni dana posebna klasifikacija, je, da deluje kot alkilirno sredstvo s spreminjanjem genov celic, ki se hitro delijo – kot to počnejo rakave celice –, kar povzroči odmiranje nekaterih celic.
Dve drugi funkciji imata genetski učinek. Ena funkcija je kot reagent za zamreženje; povezuje verige DNK in jih poškoduje na način, ki preprečuje njihovo pravilno delovanje ali razmnoževanje, dokler niso popravljeni. Druga funkcija je zaviranje proizvodnje ribonukleinske kisline (RNA) ali deoksiribonukleinske kisline (DNA).
Ljudje se lahko bojijo kemoterapije zaradi njenih stranskih učinkov. Splošno znani stranski učinki številnih kemoterapevtskih zdravil, vključno z mitomicinom C, so izpadanje las, utrujenost, slabost in bruhanje, izguba apetita in druge želodčne težave. Te so nadležne in nekoliko izčrpavajoče, vendar na splošno niso življenjsko nevarne. Resnejši stranski učinki mitomicina C so težave s pljuči, zlasti pljučna fibroza, ki je brazgotinjenje pljučnega tkiva; zmanjšana proizvodnja krvnih celic; in z rakom povezan hemolitično-uremični sindrom (C-HUS), ki ga sestavljajo predvsem težave z ledvicami in krvjo. Zdravniki lahko te težave spremljajo z rentgenskimi žarki prsnega koša ter preiskavami krvi in urina, zlasti tistimi, ki kažejo, kako delujejo ledvice.
Mitomicin C se lahko uporablja kot samostojno zdravilo za kemoterapijo. Lahko se kombinira tudi z drugimi zdravili, ki se razlikujejo glede na vrsto raka, ki se zdravi. Pri boju z metastatskim rakom danke se lahko kombinira s fluorouracilom in levkovorinom. Pri zdravljenju nedrobnoceličnega pljučnega raka se lahko združi s cisplatinom in vindesinom. Intravensko zdravljenje se najpogosteje daje vsakih šest do osem tednov.