Mišični relaksanti so zdravila ali druge snovi, ki se uporabljajo za zmanjšanje mišičnega tonusa, imenovanega tudi tonus ali preostala mišična napetost, ali za indukcijo začasne nepremičnosti. Mišični tonus je neprekinjeno delno krčenje mišic, ki ohranja mišice v stalni pripravljenosti za delovanje. Mišični relaksanti se uporabljajo za zdravljenje mišičnih krčev in simptomov motenj, ki vplivajo na mišični tonus, ter za induciranje paralize pri pacientu med medicinskimi posegi. Mišični relaksant lahko uvrstimo v eno od dveh širokih kategorij, spazmolitiki in zdravila za blokiranje živčno-mišičnih mišic, čeprav se izraz pogosto uporablja za označevanje prvega.
Spazmolitik, včasih imenovan tudi antispazmodik, je mišični relaksant, ki se uporablja za nadzor mišičnih krčev in spastičnosti. Ta zdravila se pogosto imenujejo mišični relaksanti s centralnim delovanjem, kar pomeni, da delujejo tako, da vplivajo na celice v osrednjem živčnem sistemu. To ni povsem točno, saj je bilo ugotovljeno, da nekateri mišični relaksanti dejansko ne povzročajo svojih učinkov na centralni živčni sistem, vendar se izraz mišični relaksanti s centralnim delovanjem še vedno pogosto uporablja kot splošen izraz za vsa spazmolitična zdravila.
Krči so nenadne, nehotene kontrakcije v skeletnih mišicah. Številni krči so običajni in manjši, na primer krči zaradi intenzivne vadbe, v resnejših primerih pa lahko krči povzročijo hude bolečine in znatno zmanjšano gibljivost. Spastičnost je stanje, pri katerem so skeletne mišice človeka v stalnem stanju povečane napetosti ali hipertonije. To poslabša prožnost in gibanje, saj oteži sprostitev in raztezanje mišic, sčasoma pa lahko ta stalna napetost vpliva na poravnavo kosti v bližini prizadetih mišic. To lahko povzroči težave, kot so oslabljena mobilnost, zmanjšana spretnost ali nenormalna hoja, v nekaterih hudih primerih pa lahko povzroči popolno paralizo.
Spazmolitiki delujejo tako, da povečajo inhibicijo ali zmanjšajo vzbujanje v motoričnih nevronih, kar zavira nastajanje električnih razelektritev, ki pošiljajo signale iz celice v celico. To zmanjša spastičnost in krče, saj povzroči, da mišice prejmejo manj signalov, ki jim sporočajo, naj se skrčijo. Pogosto uporabljena spazmolitična zdravila vključujejo diapezam (C16H13MClN2O), dantrolen (C14H10N4O5) in klonazepam (C15H10ClN3O3).
Spazmolitična zdravila se pogosto uporabljajo za zdravljenje simptomov nevroloških motenj, kot so spastičnost, ki jo povzročajo stanja, kot so spastična diplegija, cerebralna paraliza in multipla skleroza, ali hudi mišični krči, ki jih povzročata distonija in fibromialgija. Spazmolitiki se lahko uporabljajo tudi za zdravljenje drugih težav, kot so hude bolečine v križu, ki so običajno posledica poškodb mišic, in tenzijski glavoboli. Spazmolitiki, ki vplivajo na gladke mišice, se lahko uporabljajo za težave v prebavnem sistemu, kot je sindrom razdražljivega črevesja.
Mišični relaksanti imajo lahko pomembne stranske učinke. Pogosto povzročajo sedacijo in utrujenost, nekateri pa imajo dodatne stranske učinke, ki lahko vključujejo zamegljen vid, izgubo koordinacije in želodčne težave, kot sta želodec in slabost. V redkih primerih lahko nekateri mišični relaksanti povzročijo srčno ali dihalno odpoved. Nekateri lahko tudi povzročijo navado po daljši uporabi.
Izraz mišični relaksant se včasih uporablja tudi za označevanje ločene skupine zdravil, ki se imenujejo zdravila za blokiranje živčno-mišičnih motenj. Ti povzročijo začasno paralizo v skeletnih mišicah z zaviranjem proizvodnje, sproščanja ali sprejemanja nevrotransmiterja acetilholina. Dajemo jih v kombinaciji z anestetiki med operacijo, da preprečimo spontano gibanje.