Mielomeningokela je huda oblika spina bifide, ki je prisotna ob rojstvu. Nanaša se na napako v razvoju nevralne cevi, ki je predhodnica hrbtenjače. Hrbtenjača se nikoli ne oblikuje v celoti, na dnu hrbta pa se kopiči odvečna hrbtenična tekočina, živčno tkivo, membrane in kostni kup. Dojenček, rojen z mielomeningocelo, lahko doživi paralizo nog, omejene senzorične sposobnosti in pomanjkanje nadzora nad delovanjem mehurja in črevesja. Zdravniki se običajno odločijo za nujno operacijo za odpravo deformacije, ljudje z mielomeningocelo pa se morajo pogosto zdraviti in se ukvarjati s fizikalno terapijo skozi vse življenje.
Nevralna cev spodbuja razvoj hrbtenjače in možganov pri zdravih plodih. Zoreča hrbtenjača je običajno zaprta v membranah, imenovanih možganske ovojnice, ki ščitijo in blažijo dolge živce. V primeru mielomeningokele se osnova nevralne cevi nikoli ne zapre popolnoma. Meninge, živci in vretenca v spodnjem delu hrbta štrlijo navzven v vrečki, napolnjeni s kožo, napolnjeni s kožo. Če se koža zlomi, se lahko deformacija pojavi kot velika, odprta lezija. Vzroki za mielomeningokelo so večinoma neznani, čeprav so debelost, sladkorna bolezen in uporaba drog pri nosečnicah pomembni dejavniki tveganja.
Ker so prizadeti glavni živci, dojenčki z mielomeningocelo običajno nimajo senzorične zaznave in nadzora nad svojim mehurjem in črevesjem. Nekateri dojenčki so paralizirani od pasu navzdol, mnogi pa imajo omejeno kognitivno delovanje. Ko zdravniki prepoznajo stanje, običajno opravijo takojšnjo operacijo, da izpraznijo odvečno tekočino in poskušajo zapreti izpostavljeno nevronsko cev. Strokovnjaki skrbno spremljajo stanje dojenčka več tednov, po potrebi dajejo intravenske tekočine in antibiotike. V mnogih primerih so usposobljeni zdravniki sposobni ohraniti živčna vlakna in otroku omogočiti, da pridobi občutek v nogah.
Otroci, ki živijo z mielomeningocelo, se pogosto soočajo s številnimi razvojnimi težavami. Deformacija lahko povzroči oslabljene ali deformirane boke in noge ter imajo lahko omejeno sposobnost hoje in teka. Fizikalna terapija lahko pomaga otrokom, da se naučijo nadzorovati motorične sposobnosti in okrepiti svoje noge. Govorna in kognitivna terapija sta potrebna tudi, kadar motnja povzroči poškodbe možganov. Za omejevanje fizioloških simptomov so običajno predpisana zdravila proti bolečinam, oteklinam in vnetju.
Ko otroci odraščajo, bodo morda morali nositi podporne opornike za hrbet, da bi spodbudili pravilen razvoj hrbtenice. Običajno potrebujejo redne preglede v zdravniških ordinacijah in specializiranih klinikah, da spremljajo njihov kognitivni in telesni razvoj. Skrbno obvladovanje njihovih stanj in stalna rehabilitacijska terapija lahko pomagata posameznikom z mielomeningocelo, da se naučijo samostojno živeti in uživati v številnih različnih dejavnostih.