Metodistična teologija je večinoma svetopisemski nauki ustanovitelja Johna Wesleyja iz Britanije sredi 1700. stoletja. Metodizem se je začel kot goreč klub verno strastnih mladeničev, ki so se učili teologije na univerzi Oxford v Angliji, ki ga je vodil John Wesley. Potem ko je izkusil Božje odpuščanje grehov in njegovo odrešilno milost, je Wesley vzpostavil standarde naukov, ki so kasneje oblikovali hrbtenico metodistične cerkve: milost, kesanje, vera, dobra dela za človeštvo in poslanstva za širjenje evangelija.
Bistvenega pomena za metodistično teološko izobraževanje je vera v troedinega Boga – Boga, Božjega Sina Jezusa Kristusa in Svetega Duha. Kot sveto in usmiljeno bitje je Bog poslal svojega Sina kot odkupno daritev za grehe človeštva. Bog milostno daje grešnemu človeštvu željo in sposobnost, da prejme to odkupno daritev in izkusi njegov mir in prisotnost v svojem življenju. John Wesley je dejanja odkupne daritve, usmiljenja in božje navzočnosti opredelil kot Božjo troedino milost – milost pred nami, opravičevalno milost in milost posvečevanja. Ljudje razumejo, prejemajo in rastejo v občestvu z Bogom in drugimi po Božji milosti in njegovih nezasluženih darovih.
Kesanje je dejanje ali obračanje, obračanje stran od ene stvari k drugi. V metodistični teologiji je kesanje tisto, kar se zgodi, ko se oseba obrne iz življenja sebične izpolnitve in moralne neustreznosti v življenje, ki je predano Bogu in služi človeštvu, kot bi Bog od njega zahteval. V kombinaciji z milostjo je kesanje ključ do tega, kar metodisti imenujejo »novo življenje v Kristusu«. Ta nauk odraža pričevanja ljudi Nove zaveze in samega Johna Wesleyja. Namesto da bi si prizadevali pridobiti Božjo naklonjenost z dobrimi dejanji ali versko vdanostjo, pravo kesanje sprejema Božjo milost in opravlja dobra dela, ki izvirajo iz prenovljenega srca.
V metodistični teologiji koncept vere sega daleč preko miselnega vzpona ali oblike razmišljanja na določen način. Na podlagi številnih naukov Nove zaveze vera v Boga vzbuja dejanja. Verska pobožnost in osebna svetost si ne zaslužita Božje milosti, temveč vdanost in svetost cvetita iz notranjega vrelca Božje milosti v življenju ljudi. Metodizem uči, da bo človek, ki se ga dotakne Božja milost, seveda služil družbi. John Wesley in zgodnji metodisti so goreče služili svojim skupnostim tako, da so delili revnim, pridigali izgubljenim, gradili sirotišnice in ohranjali obliko osebne svetosti, ki je močno pritegnila druge.
Tudi leta 2011 se metodistična teologija v svojih temeljnih doktrinah od nastanka cerkve ni veliko spremenila. Metodistična cerkev se močno drži starodavnega apostolskega verovanja in se sklicuje na številne Wesleyjeve pridige in zapiske. Leta 1968 se je Metodistična cerkev združila z Evangeličansko združeno cerkev bratov in postala Združena metodistična cerkev. Medtem ko so se druge vrste teologije v različnih cerkvah skozi stoletja korenito spremenile, je večina metodistične teologije ostala nedotaknjena. Cerkev se drži tradicionalnega prepričanja, da so splav, homoseksualnost, pornografija, igre na srečo in uživanje alkohola nezdružljivi s svetim spisom in načeli metodistične teologije.