Metoda ELISA je test, ki se uporablja v imunologiji in drugih znanstvenih področjih za odkrivanje protiteles in antigenov. ELISA pomeni encimsko vezan imunski test, ki se nanaša na dejstvo, da se protitelesa, povezana z encimi, uporabljajo za določitev rezultatov testa. Metoda ELISA se v medicini uporablja za odkrivanje protiteles proti boleznim kot diagnostični ukrep in je pogosta tehnika, ki se uporablja v imunoloških in biokemičnih raziskavah.
Test ELISA je bil razvit v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja kot nadomestilo za imunološko testiranje, ki je vključevalo uporabo radioaktivnih protiteles in antigenov. Zaradi nevarnosti uporabe radioaktivnih materialov je bil postopek testiranja okoren, nevaren, pojav metode ELISA pa je rešil oba problema. Namesto uporabe radioaktivnih materialov za določitev rezultatov testa ELISA uporablja encime, ki reagirajo s protitelesi in tvorijo obarvane produkte. Razvoj barve v testu ELISA kaže na pozitiven rezultat.
Obstaja več različnih vrst testov ELISA. Najpogosteje uporabljena metoda ELISA se imenuje posredna ELISA; to je test protiteles, ki se uporablja za ugotavljanje, ali je določena vrsta protiteles prisotna v vzorcu in v kakšni koncentraciji. V diagnostični medicini se ta test uporablja za odkrivanje prisotnosti protiteles proti nalezljivim boleznim, kot so HIV, hepatitis in druge. Prisotnost protiteles proti tem boleznim kaže, da je bil testiran posameznik izpostavljen povzročiteljem okužbe. Običajno je uporabljeni vzorec bolnikove krvi.
V tem testu se za prevleko mikrotitrske plošče uporabi specifičen antigenski protein. Ta majhna plastična plošča vsebuje 96 majhnih vdolbinic in v vsaki vdolbinici je mogoče izvesti en sam ELISA test. Antigen, uporabljen za določen test, je odvisen od vrste protitelesa, ki ga test poskuša odkriti. Na primer, če se ELISA uporablja za test HIV, bi bil uporabljeni antigen specifičen za ta virus.
Ko se test nadaljuje, se majhne količine neznanega vzorca dodajo v vsako vdolbino mikrotitrrske plošče in plošča inkubira, da se omogoči čas, da se protitelesa v vzorcu vežejo na antigen. Nato se v vsako vdolbino plošče doda sekundarno detekcijsko protitelo. Če vzorec vsebuje katero koli vrsto protiteles, ki se testirajo, se bo v naslednjem inkubacijskem obdobju vezalo na sekundarno detekcijsko protitelo.
Ključ do metode ELISA je, da je sekundarno protitelo označeno z določeno vrsto encima. Uporabljeni encim lahko spremeni barvo preskusnega vzorca, ko reagira s substratom. Če torej vzorec vsebuje katero koli od testiranih protiteles, bo dodajanje substrata v vdolbino povzročilo spremembo barve zaradi prisotnosti sekundarnega protitelesa in z njim povezanega encima.
Obstajajo tudi druge različice metode ELISA, vključno s testom, imenovanim sendvič ELISA. To se uporablja za odkrivanje antigenov v vzorcu in ne protiteles. Pri tem testu je mikrotitrska plošča prevlečena s standardiziranim vzorcem protitelesa. Nato se doda testni vzorec antigena, čemur sledi dodatek sekundarnega detekcijskega protitelesa in z njim povezanega encima. Tako kot pri posredni ELISA tvorba obarvanega produkta kaže na pozitiven rezultat.