Metapsihologija je študij uma, ki presega običajne strogo znanstvene meje psihologije. Sigmund Freud je to besedo prvič uporabil za sklicevanje na špekulativne ali filozofske raziskave o psihologiji. V poznejšem 20. in zgodnjem 21. stoletju so nekateri psihologi trdili, da je bila metapsihologija preveč špekulativna, da bi bila plodno področje študija. Drugi pa so njegove ideje vključili v obliko terapije, osredotočene na klienta, znano tudi kot terapija, osredotočena na osebo.
Freud, ki ga nekateri menijo za očeta sodobne psihologije, je metapsihologijo opredelil kot najbolj abstraktne elemente študija uma. Njegove slavne teorije o Idu, Egu in Superegu ali treh »jazah«, ki upravljajo identiteto, so del metapsihologije, saj jih ni mogoče dokazati z empirično znanstvenim študijem. Podobno velik del Freudove teoretizacije o nezavednem umu sodi bolj v področje filozofije uma in ne v znanstveno raziskovanje.
Mnogi kasnejši praktiki psihologije so verjeli, da delo Freuda in drugih metapsiholoških špekulantov, čeprav je zgodovinsko pomembno, ni objektivno ali preverljivo in zato ni donosna metoda preučevanja uma. Ti psihologi so včasih trdili, da so metapsihološki pogledi na način delovanja uma predaleč od empirične študije psihologije ali njenih praktičnih aplikacij pri svetovanju, da bi bili uporabni. Po mnenju nekaterih so Id, Ego in Superego lahko zanimive teorije, vendar njihov obstoj nima veliko ali nič vpliva na praktično psihologijo, saj jih ni mogoče preizkusiti.
Bihevioristični modeli, katerih praktiki so bili še posebej sumničavi do metapsihologije, so sredi 20. stoletja prevladovali na večini področja psihologije. Ta veja psihologije preučuje predvsem človeško vedenje, zlasti na vpliv nagrad in kazni. Druge vrste psihologije pa so našle več dobička v bolj abstraktnih elementih metapsihologije.
Področje uporabne metapsihologije se je razvilo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja kot oblika terapije, osredotočene na klienta. Ta vrsta terapije se opira na freudovska in metapsihološka stališča, da bi pacientom pomagala tako pri zunanjem vedenju kot pri notranjem, neempiričnem počutju. Zagovorniki uporabne metapsihologije pravijo, da je še posebej uporabna pri pomoči pacientom pri prebiranju travmatičnih življenjskih izkušenj, da bi izkusili izboljšano kakovost življenja. Znana je kot osredotočena na klienta in ne na terapevta, ker je sestavljena predvsem iz tega, da klient govori o travmi na svoj način, namesto da bi terapevt postavil specifične cilje za klientovo vedenje.