Metafizična poezija je opredeljena kot poezija iz 17. stoletja v Veliki Britaniji, ki ima abstrakten in eterični slog. Takšna poezija je uporabljala različne oblike in strukture, vendar je uporabljala podobne sloge. Izraz je prvi skoval John Dryden leta 1693, ko je opisal pesem Johna Donna, ki vpliva na »metafizično«. Kasneje ga je populariziral Samuel Johnson leta 1781.
Aristotel je poezijo v svoji “Poetiki” opisal kot opis čustev. To so primerjali s prozo, ki opisuje dejstva in dejanja. Poeziji ni treba držati tako ozkih omejitev; pravzaprav sta deskriptivna poezija in epska poezija v nasprotju z Aristotelovimi idejami in opisujeta dogodke ali stvari. Metafizična poezija vseh vrst se ne obrne le k čustvom, temveč k čustvenim idejam abstraktnega. Ne ukvarjajo se z vojno ali ljubeznijo, ampak s svetom v neznanstvenem smislu.
Lirični pesniki iz sedemnajstega stoletja so v Veliki Britaniji spodbudili idejo o metafizični poeziji. 1600. stoletja so bila za Veliko Britanijo zapleten in hiter čas. Začelo se je z združitvijo Anglije in Škotske pod kraljem Jamesom. V stoletju je bilo tudi edino britansko republikansko obdobje, državljanska vojna, vzpon verskih manjšinskih skupin in širitev znanosti. Bilo je stoletje Samuela Pepysa, Johna Miltona in Isaaca Newtona.
Metafizični pesniki so pokazali številne značilnosti. Prvič, njihove pesmi so pokazale veliko duhovitost. Prezrli so tudi strukturno eksperimentiranje, da bi se osredotočili na slog in temo. Nekateri so bili nagnjeni k hiperbolični abstrakciji, drugi pa k neoplatonizmu in popolnosti lepote. Georg Lukács je metafizično poezijo videl kot predznak eksistencializma.
Najpomembnejša lastnost je bila metafizična domišljavost. Zamišljenost je raztegnjena metafora, ki uporablja bolj konceptualne in abstraktne ideje kot običajna metafora. Običajne metafore nadomestijo eno zgodbo ali predmet z drugo, zlahka prepoznavno zgodbo ali predmetom. Kljub površinski spremembi notranji pomen ostaja enak. Po drugi strani pa so metafizični pesniki delali skoraj vsiljene primerjave: na primer, češ da je »ljubezen miza, ki jo je treba izdelati in dobro izgladiti«.
John Donne je bil eden najpomembnejših metafizičnih pesnikov svojega časa. Njegove pesmi so se vrtele okoli njegove notranje duhovnosti, pa tudi psihološke analize in spolnega realizma. Njegove pesmi vključujejo “Boha”. Drugi znani metafizični pesniki so Henry Vaughn in George Herbert.
Drug primer metafizične poezije je Andrew Marvell. Najbolj znan je po “Njegovi Coy Mistress”, napisal pa je tudi metafizične pesmi. V »Na kapljici rose« uporabi vrstico »tako duša, ta kaplja«, da primerja kapljico rose s človeško dušo.