Metafizična zamišljenost je literarni izraz, ki se nanaša na pesnikovo uporabo nekoliko neortodoksnega jezika in jezikovne konstrukcije za opis kakovosti vsakdanjega koncepta. To literarno orodje, ki so ga razvili v 17. stoletju, se pogosto uporablja za opis navidez neoprijemljivih konceptov, kot so duhovne in čustvene lastnosti entitete, na primer z uporabo besednih in včasih paradoksalnih analogij s predmeti, kot so tisti iz zemeljskih svetov, ki veljajo za vsakdanje, filozofske, in alkemične narave. Metafizična domišljavost je le ena vrsta »napuha«, ki jo najdemo v literaturi; generično domišljijo lahko opišemo kot dodelano metaforo, ki riše vzporednice med dvema različnima objektoma. Petrarkanska napuščina je druga vrsta in prav iz te napuh, ki je slavno uporabljena v ljubezenskih pesmih elizabetinske dobe, je nastal koncept metafizične poezije in napuha kot žanra. Nekateri vidijo njegovo uporabo kot dramsko orodje, s katerim so se pisci razbremenili ustaljenih, pričakovanih in ortodoksnih konceptualnih asociacij, ki so bile običajne za to obdobje.
Majhna skupina moških in žensk, ki je začela uporabljati literarno orodje v 17. stoletju, so bili angleški liriki, za katere so mislili, da jih povezuje in povezuje njihova želja po močnejšem in intelektualnem diskurzu skozi prozo. Dva najbolj znana metafizična pesnika, ki sta plodno uporabljala metafizično napuh, sta bila John Donne in Andrew Marvel. Nekateri literarni raziskovalci menijo, da je Donne eden glavnih pesniških inovatorjev metafizične poezije. Njegovo prozo so pogosto obravnavali kot neposredno reakcijo na sprejeto elizabetinsko obliko dneva. Na primer, skoraj vsa objavljena angleška in »civilizirana« ljubezenska proza, objavljena v Donneovem življenju, je bila v sonetni obliki in Donne je uporabljal grob, pogovorni jezik, za katerega se je včasih zdelo, da se celo norčuje iz soneta.
Učinkovita metafizična domišljavost je omembe vredna, ko se na videz absurdna gesta vzporednosti začne delati kot presenetljivo primerna in bralca napelje na pogled na nekaj povsem na nov način. Za primerjavo, pesnik, ki uporablja Petrarčansko napuh, lahko opiše ženske oči kot »svetleče kot zvezde na nočnem nebu«, medtem ko je metafizični pesnik, v tem primeru Richard Crashaw, ženske oči opisal kot »dve sprehajalni kopeli; dva jokajoča gibanja, prenosni in kompaktni oceani.” Še en primer metafizične napuh, ki kaže, kako je bila proza za mnoge vulgarna in celo bogokletna, je v Donneovem »Svetem sonetu 14«, ki med drugimi šokantnimi domišljami vsebuje tisto, ki Boga primerja s posiljevalcem in nasilnim napadalcem. Sodobni pesniki, kot sta TS Elliot in Emily Dickenson, so v svoji prozi uporabljali tudi napuh.