Menjalno razmerje je finančni izračun s precej specifičnim namenom, ki se običajno uporablja le, kadar je eno podjetje v javni lasti cilj prevzema s strani drugega. Tehnično gledano je število delnic v novi družbi, ki jih delničar lahko pričakuje, da bo prejel v zameno za svoje delnice v stari družbi. Menjalno razmerje načeloma poskuša upoštevati razlike v obstoječem tveganju med dvema družbama, ki se združujeta.
Obstajajo različne metode za izračun menjalnega razmerja. Na splošno vrednotenje delnic izvajajo tretji posredniki, da določijo ceno posamezne delnice za obe družbi, in so določeni v pogodbi med obema podjetjema. Posredniki običajno zaračunajo odstotek celotnega zneska transakcije kot plačilo.
Tako kot vsa razmerja je tudi menjalno razmerje v bistvu način izražanja številčnega ulomka. V mnogih primerih je zgornja številka ulomka, znana kot števec, povprečna cena na delnico enega od podjetij, spodnja številka, imenovalec, pa je cena začetne javne ponudbe (IPO) drugega podjetja. Vendar to skoraj ni pravilo, o pogojih menjalnega razmerja pa se morajo pogajati podjetja sama. Drugi dejavniki, ki lahko igrajo vlogo pri določanju, vključujejo, vendar niso omejeni na, neporavnano število delnic, neporavnani dolg, tržno vrednost katerega koli lastniškega kapitala in denarni tok.
Običajno se delnicam ciljnega podjetja dodeli premijska cena, ki je višja od vrednosti samih delnic podjetja, za katere bi se prodali v odprtem trgovanju. To se običajno naredi kot način za sladkanje posla za delničarje, ki bi sicer lahko bili zadržani glede transakcije. Od deset do 20 % ni nič nenavadnega, čeprav se lahko dajo višje in nižje ponudbe glede na okoliščine posamezne ponudbe. Delničarji na obeh straneh na koncu glasujejo o tem, ali bodo sprejeli posel ali ne, delnice pa se množično prodajajo za dokončanje prevzema.
Glede na naravo menjalnega razmerja se ne uporablja, če je v transakcijo vključena zasebna družba, saj se s tem ne trguje javno in nimajo delničarjev. V takih primerih računovodje poskušajo oceniti premoženje zasebnega podjetja, prihodke, bonitetno oceno ali oceno obveznic in druga merila, da določijo sprejemljivo nakupno ceno. V takem primeru o prodaji odločajo ne delničarji, ampak lastništvo podjetja.