Menih je človek, ki se je odločil posvetiti svoje življenje verskemu služenju in kontemplaciji. Takšne moške je med drugim mogoče najti v krščanski, hindujski, budistični in taoistični tradiciji, obstaja pa več različnih tipov menihov, od bratov v aktivni službi do sidrenikov, ki se odločijo, da se odcepijo od družbe, da bi si prizadevali za življenje asketizma in kontemplacije.
Da postane menih, se mora moški praviloma najprej prijaviti v samostan, kjer ga bodo stanovalci opravili na razgovoru, preden ga sprejmejo na poskusno. Če bo njegovo sojenje uspešno, bo sprejet kot novinec, kar pomeni, da bo priložnost za zaobljubo na neki točki ponujena. Po obdobju kot novinec, ki se lahko razlikuje glede na pravila skupnosti, mu bodo ponujene zaobljube in bo v celoti sprejet v skupnost.
Menihi lahko živijo v različnih skupnostih. Nekateri samostani so namenjeni aktivni službi v okolici, prebivalci pa delajo tako na samostanskem območju kot zunaj njega. Drugi so bolj zaprti, spodbujajo bolj resno in osredotočeno okolje, ki je posebej posvečeno verskim udejstvovanjem, od prebivalcev pa se običajno pričakuje, da bodo delali na samostanskem območju za proizvodnjo hrane, oblačil in drugih potreb. V nekaterih primerih se menihi lahko celo zaobljubijo molka, da povečajo kontemplativno vzdušje.
Številne religije imajo tudi izročilo, ki meni, da so puščavniki in drugi samotni verski asketi menihi. V večini primerov se ljudje odločijo za obdobje puščavništva ali izolacijo asketizma, potem ko so služili v samostanu za določeno obdobje. Medtem ko živi kot puščavnik, se človek zanaša na prijaznost drugih in lastne sposobnosti, da se preživlja, nekateri pa se odločijo za življenje v težkih, izoliranih okoljih, da bi izboljšali izkušnjo. V nekaterih kulturah naj bi bila taka obdobja zelo pomembna za osebnostno rast in verski razvoj.
Verski asketi se morajo praviloma zaobljubiti revščine, poslušnosti, dela, služenja in čednosti. Te zaobljube ne smemo jemati zlahka; odločitev za menih je treba šteti za trajno življenjsko izbiro, čeprav se posameznikom ponudi priložnost, da zapustijo samostan, preden izpolnijo zaobljubo. Običajno se od tistih, ki se pridružijo, pričakuje, da nimajo neporavnanih dolgov ali obveznosti in morajo pokazati resnično predanost verskemu življenju, preden bodo poskusno sprejeti v samostan.