Mejni stroški so znesek, s katerim se variabilni stroški proizvodnje predmeta povečajo za vsako proizvedeno enoto. Na primer, če je 20 avtomobilov izdelanih po ceni 10,000 ameriških dolarjev (USD), drugi pa se zviša za 4,000 dolarjev za skupno 14,000 dolarjev, bi bil mejni strošek za en avtomobil 4,000 dolarjev. Za določitev natančnega zneska se uporabljajo matematične formule, različni stroški, na primer izplačane plače, pa so izključeni, saj se običajno ne poveča s preprostim povečanjem količine proizvodnje. To je razlog, da preprosto deljenje skupnih stroškov s številom izdelanih enot ne bo dalo natančne mejne stopnje stroškov. Vsako spremenljivko je treba obračunati ali izločiti, da se ustvari dejanski znesek povečanja za izdelano enoto.
Osnovna formula za izračunavanje mejnih stroškov se lahko razlikuje glede na panogo in posebne okoliščine, vendar je v bistvu mejni strošek enak strošku dela plus stroškom materiala za izdelavo ene enote plus morebitni dodatni stroški in režijski stroški, ki nastanejo pri gradnji objekta. ena enota. Za prikaz primera tega koncepta v delovnih kontekstih je mogoče uporabiti prejšnji primer. V tem primeru je za izdelavo enega avtomobila potrebna dodatna ura dela, ki bo podjetje stalo 200 USD. Zato bi v tem primeru mejni stroški za en dodaten avtomobil, ki se gradi, znašali 4,500 USD.
Mejni stroški podjetja pomagajo določiti skupni znesek dobička, ustvarjenega za dano časovno obdobje. Če to idejo izrazimo v osnovi, bo dohodek, zaslužen iz ene enote, zmanjšan za spremenljive stroške izdelka, enak znesku prispevka za enoto. Ko se to upošteva za vsako enoto, se znesek enot nato pomnoži z zneskom, ki daje skupni znesek prispevka. To število se nato postavi v drugo formulo: skupni prispevek minus skupni stalni stroški je enak zasluženemu dobičku.
V računovodski enačbi se uporablja veliko različnih številk, da se natančno določi, koliko podjetje zasluži v določenem časovnem obdobju. Mejni stroški so ena takšna številka, ki označuje povečanje stroškov, vključno z vsemi spremenljivkami, nastalih za izdelavo te enote. Podjetja to številko ne uporabljajo samo za izračun končnega dobička ali izgube, ampak tudi za analizo stroškov vsake enote, da bi znižali skupne obremenitve in povečali dobiček podjetja.