Mehka intelektualna lastnina (Soft IP) se lahko nanaša na avtorske pravice in blagovne znamke ali na predlagani sistem licenciranja patentov nedolžnim kršiteljem. Pravice intelektualne lastnine so pogosto razvrščene kot mehke pravice ali trde pravice. Mehke pravice se nanašajo na pravice, ki jih dajejo avtorske pravice, blagovne znamke in druge konceptualne pravice, povezane z umetniškimi deli. Trde pravice so tiste, ki jih dajejo patenti za izume.
Intelektualna lastnina je neopredmetena pravica, ki ustvarjalcu dela zagotavlja izključno možnost pridobivanja dobička od svojega ustvarjanja za določen čas. Namesto da bi imel v lasti opredmeteno premoženje, kot je hiša ali poslovna zgradba, ima ustvarjalec dela avtorsko pravico, blagovno znamko ali patent, ki lahko ščiti sredstvo, ki ni opredmeteno. Pridobitev avtorske pravice ali blagovne znamke je v večini jurisdicij razmeroma preprost postopek.
Evropski patentni urad (EPO) je sprejel izraz “mehka intelektualna lastnina” za sklicevanje na sistem licenciranja patentov, čeprav se mehka intelektualna lastnina običajno nanaša na vso intelektualno lastnino razen patentov. Kot del poročila o nedavnem razvoju intelektualne lastnine je ocenil izjemo pri patentnem licenciranju, imenovano “Licens of Right”, ki velja v Združenem kraljestvu in Nemčiji. EPO je ta sistem v bistvu preimenoval in opredelil mehko IP kot podelitev te vrste licence.
V praksi lahko podjetje pomotoma krši patent osebe, ne da bi se tega zavedalo. Če je izdelek podjetja že v proizvodnji, je morda nepraktično ali uničujoče za podjetje odstraniti del, ki krši avtorske pravice, ali nadomestiti imetnika patenta za preteklo prodajo. Podjetje je morda prišlo do te vzporedne tehnologije, ne da bi sploh vedelo za obstoječi patent, a ker je patent registriran, bi moralo podjetje prenehati uporabljati izum brez licence. V tem primeru je podjetje nedolžni kršitelj in soft IP mu omogoča pridobitev veljavne licence, namesto da bi zaradi napake prenehala poslovati.
Nemčija in Združeno kraljestvo dovoljujeta nedolžnemu kršitelju, da od imetnika patenta pridobi licenco za pravico, zdaj znano kot mehka intelektualna lastnina. Če se imetnik patenta strinja, uradi za intelektualno lastnino v teh državah določijo, da je patent na voljo pod pravičnimi pogoji, o katerih odločata imetnik patenta in oseba, ki mora izum uporabiti. Ta postopek ohranja pravice imetnika patenta, saj licenca ni obvezna ali »težka«. Druge države razmišljajo o prevzemu mehkega sistema IP.