Mednarodno sodišče (ICJ) je pravosodna veja Združenih narodov (ZN). ICJ, ustanovljeno junija 1945 z Ustanovno listino ZN, igra pomembno vlogo v sporih med državami članicami. Sodišče ima pristojnost tako za reševanje sporov kot za dajanje svetovalnih mnenj; vendar je njegova moč nekoliko omejena, saj je le malo držav članic zadovoljnih z idejo, da bi zanje veljala mednarodna in ne nacionalna zakonodaja. V nekaterih primerih je ICJ prišlo v neposreden konflikt z Varnostnim svetom ZN, ki ima možnost veta veta na odločitve sodišča.
Nizozemska je uradni dom Meddržavnega sodišča. Edina večja operacija ZN, ki ni nameščena v Združenih državah, ICJ deluje iz slavne Palače miru v Haagu. Sodišče sestavlja 15 sodnikov z devetletno mandatno dobo z dvema možnostma ponovne izvolitve. ICJ ima volitve na principu rotacije, da se zagotovi doslednost, pri čemer je ena tretjina sodnikov na ponovno izvolitev ali upokojitev vsaka tri leta. Noben sodnik, ki deluje hkrati, ne sme biti istega državljanstva.
Naloga Meddržavnega sodišča je zagotoviti mediacijo med nestrinjajočimi se narodi in pomagati pri reševanju zapletenih pravnih problemov, ki imajo mednarodni učinek. Nekateri strokovnjaki menijo, da je sodišče najučinkovitejše pri obravnavi vprašanj, kot so razmejitev meja in vodne pravice. Od leta 1947 do 2010 je sodišče v svoje knjige vpisalo le 149 zadev.
V pravnem svetu obstajajo različna mnenja o uporabnosti Meddržavnega sodišča. Čeprav naj bi bila sodba sodišča tehnično zavezujoča, je v pristojnosti Varnostnega sveta ZN, da nadzira posledice zaradi neizvajanja sodnih odredb. Ker ima vsaka pet stalnih članic Varnostnega sveta pravico veta na sodne odločitve, lahko vsak poskus sojenja proti tem članom povzroči takojšen veto. Združene države so uporabile pravico veta v primeru Nikaragva proti Združenim državam, ko je sodišče odredilo, naj ZDA plačajo odškodnino za nezakonito pomoč pri strmoglavljenju vlade Nikaragve. Zaradi sposobnosti članov Varnostnega sveta, da preprosto razveljavijo sodbo, s katero se ne strinjajo, se ICJ zdi kritikom le simbolična lutkovna različica sodnega subjekta.
Mednarodno pravo je sistem, ki se nenehno razvija; vsakič, ko se pojavi nov primer, se morda ukvarja z zakoni, ki dejansko še niso napisani. Meddržavno sodišče je zavezano spoštovati obstoječe pogodbe in vire mednarodnega prava, hkrati pa se mora pogosto zanašati na občutek pravičnosti in pravičnosti, da bi doseglo karkoli tam, kjer še ni zakonov. Ta vrsta sodbe je znana kot ex aequo et bono in je vir številnih sporov, saj se opira na modrost sodnikov in ne na dejanske statute.