Mednarodno pravo človekovih pravic je zbirni izraz, ki vključuje kateri koli zakon, uredbo ali pogodbo, ki se nanaša na to, kako vlade obravnavajo določene skupine posameznikov. Večina mednarodnih zakonov o človekovih pravicah se nanaša na diskriminacijo, rasno profiliranje, neenakost spolov in vladno sankcionirano nasilje ali mučenje. Ker so zakoni v vsaki državi različni, ni enotnega mednarodnega prava človekovih pravic. Vendar pa obstajajo enotne pogodbe o človekovih pravicah na globalni in regionalni ravni, ki so jih sprejele številne države, kar nekaterim področjem človekovih pravic daje nekoliko enotno pravno okolje.
Večina razvoja mednarodnega prava človekovih pravic je rezultat pogodb Združenih narodov (ZN) in dela odborov. Združeni narodi so mednarodno telo, sestavljeno iz delegatov iz skoraj 200 držav. Delegati ZN razpravljajo o globalnih problemih in iščejo načine za uskladitev zakonodaje različnih držav o vseh vrstah vprašanj. Človekove pravice so bile tradicionalno področje usklajenih prizadevanj ZN.
Morda najbolj znana pogodba ZN je Splošna deklaracija o človekovih pravicah (UDHR). Ta dokument je bil sprejet leta 1948. UDHR določa osnovne pravice, ki bi jih morali imeti vsi ljudje po vsem svetu. UDHR med drugim obravnava državljanske pravice, socialno-ekonomske pravice ter kulturne in politične pravice.
Kmalu po tem, ko je Generalna skupščina ZN odobrila UDHR, je Komisija ZN za človekove pravice predstavila spremljevalni dokument, znan kot Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah. Ta dva dokumenta skupaj tvorita tisto, kar je znano kot Mednarodna povelja o pravicah. Za razliko od zakona o pravicah, ki ga je podpisal in ratificiral prvotni narod, pa Mednarodna povelja o pravicah sama po sebi ni izvršljiva. Kot so ga sprejeli ZN, je le malo več kot smernica.
Težava mednarodnega prava in zlasti mednarodnega prava človekovih pravic je v tem, da ni mogoče izsiliti enotne posvojitve. Vsaka država sprejema svoje zakone in izvaja svoje standarde. Subjekti, kot so ZN, obstajajo, da spodbujajo države k sprejemanju podobnih predpisov. Članstvo lahko pogojuje z ratifikacijo. Vendar pa ZN ne morejo povedati državi, kako naj jo ratificira, ali kakor koli prisiliti državo k uskladitvi svojih zakonov.
Posledica tega je, da je zakonodaja o človekovih pravicah nekoliko okrnjena, če pogledamo po vsem svetu. Nekatere države so v celoti vključile Mednarodno listino o pravicah in njene podporne pogodbe ter spremembe v nacionalno zakonodajo. Drugi so vzeli dele ali posvojili dele. Spet drugi so spremenili svoje zakone, vendar so naredili malo, da bi dejansko uveljavili kakršno koli politiko, ki podpira človekove pravice.
Človekove pravice so v mnogih državah pomembna skrb. Zlorabe državljanskih pravic in diskriminacija, ki jo podpira vlada, sta pogosto eden od glavnih razlogov za vojne ter politično in vojaško posredovanje v vladnih zadevah. Posamezni narodi so občasno ustanovili svoje odbore za človekove pravice, da bi poročali o globalni pokrajini človekovih pravic. Obstajajo tudi trije regionalni organi, ki se ukvarjajo z raziskovanjem in uveljavljanjem zakonodaje o človekovih pravicah.
Vse članice Evropske unije zavezuje Evropska konvencija o človekovih pravicah, domnevne kršitve mednarodnega prava človekovih pravic pa sodi na posebnem Evropskem sodišču za človekove pravice. Podoben sistem obstaja v Afriki. Člani Afriške unije so prisiljeni upoštevati Afriško listino o človekovih pravicah in pravicah ljudi, dokument, ki ga je napisala istoimenska skupina Afriške komisije. Kršitve naj bi sodili na afriškem sodišču za človekove pravice in pravice ljudi.
V Severni in Južni Ameriki Medameriška komisija za človekove pravice uveljavlja tako Ameriško deklaracijo o pravicah in dolžnostih človeka kot Ameriško konvencijo o človekovih pravicah. S temi dokumenti so se strinjale in ratificirale vse države na obeh celinah. Spori in tožbe v zvezi s človekovimi pravicami v zvezi s skladnostjo nekaterih držav se vlagajo na medameriško sodišče za človekove pravice.