Mednarodno humanitarno pravo določa smernice za oborožene spopade za zaščito civilistov, vojnih ujetnikov in drugih pred nenamerno škodo. Ta načela urejajo način vodenja vojn in opisujejo osnovne standarde, ki jih vse države članice ratificirajo s pogodbami. Ženevska konvencija in Haaška konvencija formalizirata vojno pravo, opredeljujeta vojne zločine in zagotavljata okvir za pregon vojnih zločincev.
Leta 1864 je prva Ženevska konvencija ustvarila zakon, ki je določal protokole za oborožene spopade. Naslednje konvencije so okrepile in spremenile pravila za urejanje vojaškega ravnanja v vojnem času. Haaška konvencija je priznala obstoj običajnega mednarodnega prava in predvidela, da mednarodna sodišča in mednarodna sodišča preganjajo zločince, krive genocida in drugih vojnih zločinov.
Eno od osnovnih načel mednarodnega humanitarnega prava je zaščita civilistov, ki niso neposredno vpleteni v konflikte. Zagotavlja zdravstveno oskrbo za bolne ali ranjene ter opredeljuje zdravstveno osebje in njihovo opremo kot nevtralno stran. Mednarodni Rdeči križ je na primer priznan in spoštovan po zakonu.
Protokoli v teh pogodbah tudi varujejo pred stransko škodo na infrastrukturi, ki je potrebna za preživetje civilistov. Mednarodno humanitarno pravo prepoveduje napade na pridelke, stanovanja in delovna mesta ljudi, ki ne služijo vojaškega roka ali aktivno sodelujejo v vojni. Zakon zagotavlja posebno zaščito ženskam in otrokom med vojnim časom ter določa smernice za zaščito verskih objektov in okoljskih virov.
Mednarodno humanitarno pravo ureja tudi vrste orožja, ki se uporablja v vojni. Prepoveduje kemično in bakterijsko vojno, ki lahko ubije nedolžne ljudi in uniči zaloge hrane. Kopenske mine so zajete tudi v mednarodnih pogodbah, ki urejajo vojno.
Več sprememb zakona je nudilo zaščito vojnim ujetnikom. Te pogodbe dovoljujejo pridržanje vojaških borcev, da se jim prepreči boj. Z vojnimi ujetniki je treba v priporu ravnati humano in jih ni mogoče mučiti ali izpostavljati duševni ali fizični krutosti. Med pridržanjem jim je treba zagotoviti ustrezno nastanitev, hrano in zdravstveno oskrbo. Ob koncu oboroženega spopada je treba vojne ujetnike izpustiti v skladu z določbami mednarodnega humanitarnega prava.
Ti zakoni veljajo tudi za begunce, ki pobegnejo iz države ali regije, da bi se izognili preganjanju. Begunci uživajo enako zaščito kot civilisti, ne glede na to, ali iščejo azil v drugi državi ali znotraj meja svoje matične države. Mednarodno humanitarno pravo zagotavlja beguncem pomoč s hrano, vodo in začasnim bivališčem. Namen pogodb med državami je preprečiti razselitev, kadar koli je to mogoče med konfliktom.
Mednarodno običajno pravo zajema pravila, ki niso formalizirana v pogodbah. Ti protokoli razširjajo pričakovanja narodov med konflikti znotraj držav ali med narodi. Takšni zakoni zajemajo zaščitena območja in neodvisne novinarje, ki delajo na vojnih območjih. Običajna zakonodaja določa standarde za ravnanje in zaščito žrtev vojne, ki jih formalne pogodbe morda manjkajo.