Mednarodno delovno pravo je vrsta mednarodnega prava, ki obravnava pravice delavcev in delodajalcev z vidika svetovne socialne pravičnosti. Pravna podlaga je utelešena v pogodbah, pravilih mednarodnega običajnega prava in splošnih pravnih načelih sodelujočih držav, ki omogočajo izvrševanje prava na podlagi njihovega soglasja, da jih zavezuje. Večina pomembnih dogodkov na tem področju je del dela Mednarodne organizacije dela (ILO).
Zaskrbljenost glede dela na mednarodnem prizorišču temelji na predstavah o globalnem boju proti revščini, ekonomski enakosti in konkurenčnosti delovne sile med razvitimi in manj razvitimi državami. Temeljno načelo mednarodnega delovnega prava je socialna pravičnost, ki se uporablja za spodbujanje enake zaščite najmanj močnih članov prebivalstva. Po prvi svetovni vojni so suvereni narodi ILO zaupali mandat za vzpostavitev mednarodnih standardov, ki bi varovali delavce in delodajalce pred izkoriščanjem.
Izjava o standardih, ki je nastala zaradi tega, je ugotovila, da delovna sila ni blago. Delavci bi morali imeti svobodo, da se pridružijo delavskim skupinam in združenjem, ki bi se borila za njihove pravice. Svetovno prebivalstvo bi moralo imeti pravico, da se osvobodi revščine in da uživa ekonomsko enakost s plodovi svojega dela. Končno, izboljšanje skupne blaginje bi moralo biti osrednja točka delovnih praks.
Ti standardi so privedli do resničnega napredka v mednarodnem delovnem pravu. V preteklih letih je ILO skrbela za mednarodne sporazume, ki so odpravili prisilno delo in priznali pravico do enakega plačila za moške in ženske ter pravico delavcev do uporabe kolektivnih pogajanj. Sodelujoče države so podpisale sporazume, ki obsojajo diskriminacijo vseh vrst na delovnem mestu, in določile najnižjo starost za delavce, ki so namenjene preprečevanju uporabe otroškega dela.
Globalizacija in liberalizacija trgovine sta dodali novo dimenzijo mednarodnemu delovnemu pravu. Multinacionalne korporacije, ki selijo dejavnosti v države v razvoju, da bi izkoristile cenejše delovno silo in materialne vire, so mednarodnemu delovnemu gibanju predstavile nove izzive. Po eni strani si ILO prizadeva ohraniti napredek v življenjskem standardu, ki ga uživajo delavci v razvitih državah, ki jim ogroža cenejša delovna sila. Druga stran želi zaščititi pravico držav v razvoju, da izkoristijo gospodarsko prednost, ki bo izboljšala življenjski standard nad tistim, ki je na voljo brez naložb tujih korporacij.