Mednarodna ugrabitev otrok, ki se pogosto imenuje starševska ugrabitev, ugrabitev otrok, kraja otrok in celo “zakonita” ugrabitev, je odstranitev mladoletnika iz njegovega doma v drugo državo. Ta oblika ugrabitve predstavlja težavo s pravnimi sistemi zaradi številnih vpletenih pristojnosti, zakonov in sodnih sistemov. Čeprav so pravni vidiki zapleteni, so vlade sprejele ukrepe za skupno sodelovanje v boju proti tej vrsti ugrabitve in zagotavljanju rešitev za žrtve. Strokovnjaki menijo, da ima tovrstna trgovina resne posledice tudi na otrokovo fizično in duševno stanje.
Mednarodna ugrabitev otrok se zgodi, kadar odrasla oseba brez dovoljenja otrokovega zakonitega skrbnika prepelje enega posameznika ali več posameznikov čez mejo države. Ta dogodek se zgodi, ko neznanci ugrabijo otroke, vendar se izraz pogosto nanaša na veliko bolj zapleteno družinsko zadevo. V številnih teh primerih otroke odpelje v drugo državo nekdo, ki ima ali je nekoč imel skrbniške pravice, na primer starš. Otroci zaradi morebitnega razmerja niso vedno odstranjeni proti njihovi volji, kar bistveno zaplete zadeve.
Nasprotujoče si jurisdikcije so velika ovira za večino sodnih zadev, ki vključujejo mednarodno ugrabitev otrok. Način, kako ena država preganja ugrabitev otrok, se pogosto razlikuje od tega, kako se obravnava v drugi državi. To postavlja tudi pod vprašaj vprašanje, katera država lahko zakonito sodi v primeru ugrabitve, ko otroka odpeljejo čez več meja. Za večjo zmedo države pogosto sodijo obtoženim ugrabiteljem ločeno in lahko pridejo do povsem drugačnih sklepov o krivdi ali nedolžnosti.
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je to postalo mednarodno vprašanje, zaradi katerega je več držav začelo sodelovati, da bi se izognili mednarodnim konfliktom ugrabitve otrok. Haaška konvencija je bila največja evolucija mednarodnega prava o ugrabitvah, ki je spodbudila številne države, da vzpostavijo podobne postopke za reševanje ugrabljenih otrok. Poleg tega je ta konvencija spodbujala vlade, da ustanovijo enoten urad, ki je odgovoren za dvosmerno komunikacijo med državami, vpletenimi v primere ugrabitve.
Poleg pravnih težav, ki jih predstavljajo primeri mednarodnih ugrabitev otrok, predstavljajo tudi tveganje za vpletene otroke, ne le za njihovo takojšnjo varnost in dobrobit, temveč tudi za dolgoročne učinke ugrabitve. V tovrstnih situacijah skrbijo fizični in duševni učinki, vključno z depresijo, jezo, odklopom od skupnosti, strahom pred zapuščenostjo. Zaradi teh kratkoročnih in dolgoročnih nevarnosti mnoge države ugrabitev otrok, mednarodno ali ne, štejejo za obliko zlorabe otrok.