Glavni sklad je naložbeni nosilec, v katerem so prispevki posameznih vlagateljev združeni kot sredstvo za pridobivanje cen različnih vrednostnih papirjev, ki jih ne bi mogli prejeti posamezno. S tega vidika je to vrsto dogovora o zaupanju mogoče razumeti kot obliko nakupovanja v razsutem stanju, ki vlagateljem omogoča, da združijo svojo kupno moč in pridobijo želene vrednostne papirje po nižji ceni. Tako kot pri drugih skrbniških dogovorih tudi glavni sklad deluje tako, da skrbniku zagotavlja pooblastilo za nakup in prodajo vrednostnih papirjev v imenu vlagateljev.
Vlagatelji se lahko odločijo za uporabo storitev skrbniške družbe, da ustvarijo ta bazen naložbenih virov. Skrbniška družba deluje kot skrbnik glavnega sklada in lahko upravlja široko paleto vrednostnih papirjev kot del procesa. Skrbnik je pogosto odgovoren za več skladov, ki se obravnavajo kot ena skrbniška lastnina za namene upravljanja in naložb. Z uporabo kumulativne kupne moči te krovne strategije skrbništva lahko skrbnik pogosto izkoristi večjo stopnjo finančnega vzvoda in pridobi popuste pri nakupu delnic, vzajemnih skladov in drugih naložb, ki sicer ne bi bile možne. To omogoča učinkovitejšo porabo denarja, ki ga vložijo posamezni imetniki, kar sčasoma povzroči večje donose za vse vpletene.
V zameno za upravljanje glavnega sklada skrbnik pogosto prejme del dobička, pridobljenega s podvigom. To ustvarja situacijo, v kateri je v najboljšem interesu skrbnika zagotoviti največje možne popuste za vlagatelje, povezane s skladom. To vlagateljem ne omogoča le, da si zagotovijo naložbe, ki jih lahko pozneje prodajo z dobičkom, ko se cena na enoto delnic poveča, ampak tudi omogoča skrbniku, da zasluži večji donos za svoja prizadevanja.
Poleg pridobitve vrednostnih papirjev za glavni sklad je skrbnik odgovoren tudi za prodajo naložb, za katere se predvideva, da bodo padle v vrednosti in bodo v tem stanju ostale dalj časa. Skrbnik bo pripravljal tudi periodična poročila, ki bodo posredovala vsakemu vlagatelju v skupini. To pomaga zagotoviti odgovornost in daje vlagateljem možnost, da pregledajo, kako se upravlja zaupanje, in se odzovejo na način, ki se jim zdi primeren. Glede na natančno strukturo sklada lahko skrbnik pogosto komunicira z vlagatelji ali pa komunicira z njimi občasno, vendar redno.