Maorsko deželno sodišče je sodišče na Novi Zelandiji, ki obravnava zakonitosti domače maorske dežele. Sodišče, ki je bilo prvotno ustanovljeno kot sodišče za domorodne dežele leta 1865, obravnava zadeve o dedovanju zemljišč, prodaji, upravljanju in o tem, kako bi lahko Maori bolje izkoristili zemljo in jo zasedli. Sodišče priznava poseben odnos, ki so ga imeli domači ljudje do zemlje, zato njegove odločitve temeljijo na lastninskem pravu in maorski tradiciji.
Maorsko deželno sodišče pokriva področja, kot so pravila, ki veljajo za maorske družbe in kako upravljajo z zemljišči, ki so lahko v lasti na stotine. V takšnih primerih je težko tudi nasledstvo, ki pogosto pridejo pred sodišče. Ustanovitev maorskih rezervacij, dolžnosti skrbnikov in prenos zemljiških deležev so teme, ki jih obravnava sodišče, prav tako izboljšanje lastninske pravice.
Sodnim postopkom na deželnem sodišču Maori predsedujeta glavni sodnik in namestnik glavnega sodnika, vendar so sodniki tudi v okrožjih po vsej Novi Zelandiji. Odločitve sodišča pregleda maorsko pritožbeno sodišče. Statut novozelandskega parlamenta, ki opisuje, kako je treba urejati maorsko ozemlje, je zajet v zakonu o zemlji Maori ali zakonu o Maorih Te Ture Whenua iz leta 1993.
Ta zakonodaja je bila prva v 40 letih, ki je vplivala na deželo Maori. V njem se je okrepila vloga deželnega sodišča Maori in razširil njegov doseg. Nova določba je bila, da mora glavni sodnik v primeru spora o pravicah ali običajih Maorjev pozvati izvedenca ali imenovati vsaj dva laična člana.
Domorodsko sodišče je bilo ustanovljeno kot rezultat zakonov o domačih deželah v letih 1862 in 1865. Zgodovina sodišča je bila pestra. Od svoje ustanovitve leta 1865 je bil najpomembnejši simbol angleškega prava za ljudstvo Maori. Mnogi ljudje menijo, da je bil večinoma zatiralski instrument britanskega pravnega sistema, ki je Maore odvzel njihovo zemljo pod krinko, da jih je zaščitil pred izkoriščanjem.
Maorske zemljiške pravice so prvič obravnavali Britanci s podpisom pogodbe iz Waitangija leta 1840. Približno 500 maorskih poglavarjev je podpisalo pogodbo, ki je ustanovila britanskega guvernerja na Novi Zelandiji in Maorom podelila enake pravice kot Britanci. Od takrat je postal sporen zaradi razlik med angleško in maorsko interpretacijo dokumenta. Druga težava je razlika v načinu, kako obe kulturi razumeta besede, kot so »upravljanje«, »lastništvo« in »lastnina«.