Monoamin oksidaza B (MAO-B) je encim, ki ga človeško telo uporablja za razgradnjo monoaminov. Najdemo ga predvsem v živčnem sistemu in krvi. Zaviralci MAO-B so pomembni pri zdravljenju Parkinsonove bolezni.
Monoaminski nevrotransmiterji so sestavljeni iz ene aminske skupine, povezane s stabilnim kemičnim obročem. Različni monoamini imajo ločene funkcije, odvisno od njihove strukture. Pomembni monoamini vključujejo dopamin, norepinefrin, serotonin in melatonin. Monoamin oksidaza uporablja oksidacijsko reakcijo, da loči amino skupino in jo sprosti za uporabo v drugi molekuli.
MAO-B ima manj funkcij kot njegov analog MAO-A. Njegova najpomembnejša edinstvena vloga je razgradnja fenetilamina, stimulativnega nevrotransmiterja, ki ga najdemo v čokoladi. Tako kot MAO-A pa tudi monoamin oksidaza B vpliva na dopamin. Geni za oba proteina se nahajajo na X kromosomu. Sami proteini so običajno vezani na zunanjo stran celičnih mitohondrijev. Oba MAO sta razvrščena kot flavoproteina, ker vsebujeta flavin adenin dinukleotid (FAD), sorodnik riboflavina (vitamin B2). Deli teh molekul, ki vsebujejo FAD, najbolj aktivno delujejo pri razgradnji monoaminov.
Zdravila, ki preprečujejo delovanje MAO, se imenujejo zaviralci monoaminooksidaze ali MAOI. Ta zdravila imajo običajno stimulativne lastnosti. Zaviralci monoaminooksidaze B povečajo količino dopamina, ki je na voljo v možganih; tako lajšajo simptome Parkinsonove bolezni. Razagilin in seligilin, oba zaviralca MAO-B, sta pogosta zdravljenja Parkinsonove bolezni, zlasti v kombinaciji z levdopo. Nedavne raziskave so namreč pokazale, da je povečanje MAO-B lahko neposreden vzrok za Parkinsonovo bolezen. Čeprav se zdravljenje samo z zaviralcem monoamin oksidaze B običajno izkaže za nezadostno za zdravljenje bolezni, je to lahko zato, ker je presežek MAO-B razgradil preveč razpoložljivega dopamina do trenutka, ko bolezen postane opazna.
Zaviranje tega encima je lahko tudi odgovorno za nekatere učinke tobačnega dima. Raziskave so pokazale, da nikotin sam po sebi ne zadošča za nastanek odvisnosti, ki jo povzročajo cigarete. Nekaj dodatne moči tobaka lahko izvira iz njegove sposobnosti, da prepreči, da bi MAO-B in MAO-A razgradila dopamin v možganih. Ta dodana funkcija je lahko eden od razlogov, zakaj izdelki, kot so nikotinski obliži in žvečilni gumi, ne delujejo tako dobro, kot bi lahko. Nedavne študije so tudi pokazale, da imajo dolgoletni kadilci manjše tveganje za Parkinsonovo bolezen zaradi zaviralnih učinkov kajenja na MAO-B. Kajenje več vsak dan morda nima velikega vpliva na tveganje, toda kajenje skozi več let ga.