Manzanar je kraj v dolini Owens v Kaliforniji, kjer je bilo med drugo svetovno vojno zaprtih približno 11,000 japonskih Američanov in tujcev, ki prebivajo na Japonskem. Manzanar je bilo eno izmed 10 internacijskih taborišč, ki so jih uporabljali med drugo svetovno vojno, vendar je postalo najbolj znano, ker je gostilo vrsto znanih prebivalcev, in je v primerjavi z drugimi taborišči izjemno dobro ohranjeno. Od leta 1972 je Manzanar zgodovinska znamenitost Kalifornije, leta 1985 pa je bil imenovan za nacionalno zgodovinsko znamenitost. Danes Manzanar upravlja Služba narodnih parkov kot nacionalno zgodovinsko območje Manzanar.
Mesto so sprva naselili Indijanci, stoletja preden so se v 1800. stoletju preselili rudarji in rančerji. V zgodnjih 1900-ih je mesto Los Angeles začelo pridobivati vodne pravice za dolino Owens, ki je skrbelo za oskrbo rastočega mesta z vodo, do leta 1929 pa je bil Manzanar (kar v španščini pomeni »jabolčni sadovnjak«) večinoma opuščen. Leta 1942 je vojska Združenih držav od mesta najela mesto, da bi ga lahko uporabljali kot taborišče za interniranje.
Kot vsa japonska taborišča za interniranje v Združenih državah je bila tudi Manzanar zgrajena na hitro in je gostila ogromno ljudi, ki so bili na silo preseljeni iz svojih domov, prijateljev in podjetij. Taborišče je bilo pričakovano samooskrbno, zato so zaporniki vrtnarili, delali v različnih delavnicah in se včasih najemali v sosednjo skupnost.
Življenje v Manzanarju ni bilo nujno brutalno, a tudi prijetno ni bilo. Temperaturne razmere v dolini Owens so lahko precej ekstremne, ljudje pa so se borili tako s toploto kot s hudim mrazom, živeli so v slabo izoliranih, prašnih barakah iz ponjave. Medtem ko je imel Manzanar srednjo šolo, atletske prireditve in nastope, je bilo taborišče odrezano od okoliške skupnosti, zapornike pa so na njihov status nenehno opozarjali stražni stolpi, patrulje in drugi ukrepi, ki so bili zasnovani tako, da jih zadržijo. V taborišču so bila tudi trenja med različnimi generacijami ter med domačimi Japonci in Japonskimi Američani.
Manzanar se je zaprl leta 1945, zaradi česar številni zaporniki niso imeli kam iti. Sčasoma so stavbe v Manzanarju počasi rušili, dokler ni ostalo le še stražnih mest, skupaj s temelji in rahlimi odtisi cest in kanalizacije okoli taborišča. Ko je bil Manzanar določen za mejnik, je služba narodnih parkov obnovila več struktur, vključno s stražarskim stolpom, da so obiskovalci lahko dobili predstavo o tem, kakšen je Manzanar.
Obiskovalci Manazanara si danes lahko ogledajo številne artefakte, skupaj z zapisi ljudi, ki so bili tam internirani. Veliko ljudi se vrača na vsakoletno romanje v Manzanarju, dogodek, ki spominja na zgodovino taborišča in ljudi, ki so bili tam internirani, nekateri pa puščajo ponudbe, kot so origami, umetniška dela in hrana, na spominskem obeležju tabora.
Eden od mnogih slavnih Manzanarjevih stanovalcev res izstopa. 16-letni Ralph Lazo, fant mehiško-ameriškega in irskega rodu, je leta 1942 vztrajal pri odhodu s prijatelji v Manzanar, ko je izvedel za prisilno preselitev Američanov Japonskega porekla. Zamisel o taboriščih za interniranje se mu je zdela povsem odvratna in se je kot pogumno protestno dejanje odločil za življenje v Manzanarju s prijatelji, poleg tega pa je ostro govoril proti taboriščim. Nato je z odliko služil v vojski Združenih držav.