Makroekonomska politika je poskus vplivanja na celotno gospodarstvo regije, naroda ali celo celega sveta. Na splošno obstajata dve različni orodji, ki ju je mogoče uporabiti pri teh prizadevanjih. Prva je denarna politika, ki je prilagajanje obrestnih mer in obveznih deviznih rezerv bank za nadzor razpoložljivosti denarja. Druga je fiskalna politika, ki je sestavljena iz določanja in financiranja državnega proračuna tako, da vpliva na gospodarstvo.
Monetarna politika je običajno pod nadzorom nacionalne centralne banke, kot je ameriška centralna banka ali Evropska centralna banka evrskega območja. Centralne banke upravljajo bančno industrijo znotraj države ali regije. Prvo orodje denarne politike je določanje obveznih rezerv – to je znesek gotovine, ki jo mora imeti banka pri roki. Zvišanje obveznih rezerv zmanjša količino denarja, ki je na voljo za posojanje, zaradi česar je dražje zaradi sil ponudbe in povpraševanja.
Pri običajnem poslovanju banke pogosto izplačajo toliko denarja, tako pri dvigih strank kot pri danih posojilih, da izčrpajo svoje rezerve pod zahtevanim zneskom. Da bi izpolnile svoje obvezne rezerve, si posamezne banke kratkoročno – pogosto čez noč – običajno izposojajo sredstva pri centralni banki. Centralne banke lahko omejijo razpoložljivost denarja tudi z zvišanjem obresti za takšna posojila; z znižanjem obrestnih mer pa dajo na voljo več denarja.
Državna fiskalna politika je druga sestavina makroekonomske politike in ima lahko tako dramatičen vpliv na gospodarsko aktivnost kot denarna politika centralne banke. Letni proračun podrobno opisuje načrtovano porabo in prihodke vlade. Vsa državna poraba sprosti velike količine denarja v gospodarstvo. Velik del tega se na koncu izplača posameznikom kot plače. Ko vlada poveča porabo, več denarja priteče v gospodarstvo; ko se poraba zmanjša, se zmanjša tudi ponudba denarja gospodarstvu.
Druga komponenta fiskalne politike so prihodki države, predvsem obdavčitev. Ko se povišajo davki, se denar, ki bi ga sicer porabili ljudje in podjetja, izplača vladi, kar zmanjša količino denarja v gospodarstvu. Podobno, ko se davki znižajo, je za porabo na voljo več denarja.
Ko vlade izvajajo makroekonomsko politiko, so na splošno zainteresirane za preprečevanje ali nadzor gospodarskih trendov, kot sta inflacija ali brezposelnost, ki lahko škodijo velikemu delu njihovega prebivalstva. Obvladovanje obeh teh trendov je zapleten podvig. Če bo denar prelahko dostopen, bodo nastali inflacijski pritiski. Če pa je ponudba denarja preveč omejena, bo možnost dražjega denarja pritiskala na delodajalce, da zmanjšajo svojo delovno silo, kar bo povečalo brezposelnost.
Makroekonomska politika je kontroverzna ne glede na to, kakšen pristop uporabljajo vlade in centralne banke. Del te polemike je primanjkljaj. Primanjkljaji, ki so jih imele nekatere vlade, kot so Združene države, stanejo zelo veliko za servisiranje – to pomeni, da so obresti, plačane na izposojeni denar, precejšen znesek. Ko se država zadolži od tuje vlade, so obresti, plačane za to posojilo, denar, prenesen iz gospodarstva države izposojevalke v gospodarstvo posojilodajalca. Tako ima izposojanje denarja za uravnoteženje proračuna dolgoročne posledice.
Davčna politika je še eno področje polemik. Medtem ko se zdi dvig davčnih stopenj očiten način za povečanje prihodkov, mnogi trdijo, da povečanje davkov zmanjšuje količino denarja, ki je na voljo podjetjem in posameznikom. To posledično zmanjšuje njihovo gospodarsko aktivnost in s tem vleče gospodarstvo navzdol.
Zagovorniki trdijo, da znižanje davkov gospodarstvu dodaja denar, ustvarja gospodarsko aktivnost in vodi k povečanju davčnih prihodkov. Trdijo, da lahko podjetje, katerega davki so znižani, uporabi prihranke za zaposlitev več delavcev, od katerih bo vsak plačal dohodnino. Poleg tega bodo dodatni delavci povečali proizvodnjo podjetja in dolgoročno ustvarili več davčnih prihodkov.
SmartAsset.