UDP luknjanje je tehnika omrežnega prenosa, ki se uporablja za omogočanje komunikacije med dvema računalnikoma, povezanima v isto omrežje. Luknjanje deluje tako, da ustvari povezavo prek prevajalnika omrežnih naslovov. Omogoča prenos podatkov čez sicer nedopustne omrežne meje. Običajno se uporablja v aplikacijah, kot so enakopravna omrežja in prenos govora prek internetnega protokola (VoIP), luknjanje UDP tvori povezavo med dvema različnima računalnikoma v omrežju.
Metoda UDP (User Datagram Protocol) se običajno uporablja za prenos paketov podatkov v realnem času po omrežju. Uporablja se v aplikacijah, ko je čas bistvenega pomena; z drugimi besedami, ko je treba informacije, ki se prenašajo, prejeti v razumnem ali določenem roku. Najbolj tipične aplikacije, ki uporabljajo UDP, so glasovne komunikacije ali druge vrste medijev v realnem času, kot so spletne oddaje, kjer bi zamuda ali prekinjena komunikacija ogrozila uporabnost oddajanja. Na primer, video povezava, ki se poljubno prekine ali ustavi vsakih nekaj sekund, bo verjetno povzročila več draženja kot pomagala.
Prebijanje lukenj UDP deluje tako, da ustvari virtualni “tunel”, ki povezuje dva računalnika. To povezavo vzdržuje, tako da lahko obe strani pošiljata in sprejemata stalen tok informacijskih paketov. V bistvu je nekoliko podoben tunelu, ki je “prebijan” skozi omrežje med obema računalnikoma; daje računalnikom možnost komuniciranja skoraj brez posrednika. Edina stvar, ki stoji med računalniki, je prevajalnik omrežnih naslovov, ki spreminja informacije o internetnem protokolu (IP) paketov, ki se pošiljajo po omrežju.
Informacije, poslane prek povezave za luknjanje lukenj UDP, se premikajo skozi “vrata” v računalniškem omrežju. Vrata so točno to, kot se sliši: luknja, skozi katero lahko računalniki pošiljajo in sprejemajo informacije. Da bi povezava ostala odprta, morajo informacije nenehno uporabljati zadevno povezavo pristanišča. Če je tok informacij usahnil, se bo povezava pristanišča sama zaprla. Da bi se izognili tej težavi, luknjanje lukenj UDP uporablja ničelne – ali prazne – pakete, ki so poslani brez dejanskih paketov informacij; to ohranja povezavo UDP živo, tudi če se podatki trenutno ne premikajo po omrežju.