Opera Lucia di Lammermoor je drama tragico v treh dejanjih italijanskega skladatelja Gaetana Donizettija. Lucia di Lammermoor je nastala leta 1835 z libretom Salvadorja Cammarana. Zgodba o Lucii di Lammermoor temelji na romanu Sir Walterja Scotta, Nevesta iz Lammermoorja, ki je sam temeljil na resnični zgodbi.
Premiera italijanske različice Lucie di Lammermoor je bila v Neaplju v Teatru San Carlo 26. septembra 1835. Alphonse Royer in Gustave Vaëz sta prevedla libreto v francoščino, Donizetti pa je spremenil postavitev. Ta različica je bila premierno prikazana v Parizu v Théâtre de la Renaissance 6. avgusta 1839.
Zgodba Lucie di Lammermoor ima zapleteno zadnjo zgodbo. Edgardo, dedič gradu Ravenswood in pripadajoče posestvo, so si prisvojili Ashtonovi. Enrico Ashton, glava družine in Laird iz Lammermoorja, je zapravil družinsko bogastvo, poleg tega pa je družino postavil v negotov položaj zaradi svojih političnih dejavnosti. Da bi pridobil zaveznike in denar, namerava svojo sestro Lucijo dati v poroko z bogatim lairdom po imenu Arturo. Toda Lucia in Edgardo sta že zaljubljena.
Ko se začne I. dejanje Lucije di Lammermoor, je kaplan Enrica pozval, naj ne prenagljuje s prisilo Lucije v poroko, saj še vedno žaluje za svojo mamo, ki je nedavno umrla. Ko sliši, da je Edgardo, ki ga Enrico smatra za sovražnika, blizu, Enrico priseže, da ga bo uničil. Izkazalo se je, da se je Edgardo srečal z Lucijo, ki ga čaka ob vodnjaku, kjer je videla duha umorjenega prednika Lammermoorja. Ko pride Edgardo, bdi Lucijina spremljevalka Alisa. Edgardo je bil poklican v boj, vendar bi rad ozdravil prepir z Enricom, preden odide. Lucia ga poziva, naj Enricu ne pove za njuno romanco. Izmenjata prstana, za katere menita, da gre za poroko, on pa ji obljubi, da ji bo pisal.
V drugem dejanju Lucije di Lammermoor se Enrico in njegov služabnik pogovarjata o tem, ali bo Lucia nasprotovala poroki z Arturo. Služabnik je prestregel vsa Edgardova pisma, pa tudi ponaredil eno, ki trdi, da Edgardo ljubi drugo žensko. Medtem ko služabnik pozdravi Artura, Enrico vzame ponarejeno pismo in gre k Luciji ter ji pove, da želi, da bi bila le dobro poročena. Odgovori, da se že ima za Edgardovo ženo. Enrico ji da ponaredek in ji očita njeno šokirano reakcijo. Pove ji, da bo usmrčen, razen če se ne poroči z Enricom, in da bo to njena krivda.
Kaplan pove Luciji, da so bila vsa njena pisma Edgardu razen enega prestrežena, vendar je zagotovil dostavo drugega. Ker misli, da Edgardo ni odgovoril, verjame, da je bil Edgardo nezvest, in pove tudi Luciji, da menjava prstana ni enakovredna poroki. Spodbuja jo, naj opravi svojo dolžnost, tako da reši brata in išče nagrado v nebesih.
Lucia, ki jo je prepričal kaplan, podpiše poročno pogodbo, a nenadoma vstopi Edgardo. Ko vidi pogodbo, ji sname prstan in jo preklinja. Arturo in Enrico mu ukažeta, naj odide, toda Edgardo vrže orožje stran in pravi, da noče več živeti.
V tretjem dejanju Edgardo sedi v dvorani in si želi konec sveta, ko vstopi Enrico, ki se veseli zaradi Lucijine poroke, ki se je pravkar zgodila, in Edgarda izzove na dvoboj. Prizor se premakne na poročno zabavo, ki jo prekine kaplan, ki pravi, da je vstopil, ko je zaslišal jok iz poročne sobe, da bi našel Artura mrtvega in Lucijo z okrvavljenim bodalom v roki in prosila za svojega ženina. Ker verjame, da bo njena poroka z Edgardom tik pred tem, vstopi nora Lucia.
Enrico se vrne in kaplan mu pove, kaj se je zgodilo in da je Lucijin um odpovedal. Ko Enrico sliši Lucio reči, da je žrtev svojega brata, ga premaga krivda. Kaplan ukori hlapca za izid njegovih dejanj.
Medtem Edgardo čaka na svoj dvoboj z Enricom in se veseli smrti. Hlapci vstopijo in zazvonijo pogrebni zvonovi. Edgardo želi še enkrat videti Lucijo, a mu kaplan pove, da je mrtva. Edgardo se veseli srečanja z njo v nebesih in se kljub poskusom, da bi ga zadrževali, zabode z nožem, medtem ko umira misli na Lucio.