Včasih se imenuje občinski davek, lokalni davek je vsaka vrsta obdavčitve, ki jo naloži lokalni vladni subjekt. Mesta, kraji, okrožja, župnije in podobne jurisdikcije pogosto uporabljajo davke kot sredstvo za ustvarjanje tokov prihodkov, ki pomagajo pri vzdrževanju javnih storitev in različnih bistvenih funkcij na območju. Odvisno od narave lokalnega davka je lahko ali pa tudi ni upravičen za uporabo kot odbitek na državni ali nacionalni davčni napovedi.
Eden najpogostejših primerov lokalnega davka je znan kot prometni davek. V tem scenariju mesto ali mesto uvede davek, ki se odmeri na različne vrste blaga, ki se prodaja v maloprodajnih obratih v njihovi pristojnosti. Predmeti, kot so hrana, oblačila, različne vrste zabave in drugi nakupi, so verjetno predmet neke vrste lokalnega davka. Ker se tovrstni davki pobirajo na prodajnem mestu, potrošniku običajno ni treba slediti plačanim davkom; prodajalec ali prodajalec to stori.
Številne lokalne jurisdikcije uporabljajo tudi zakone o davku na nepremičnine kot sredstvo za ustvarjanje prihodkov, ki se uporabljajo za vzdrževanje lokalnih storitev. Za razliko od prometnega davka, ki se pobere ob vsakem nakupu, se davek na nepremičnine odmeri na letni ravni po merilih, določenih v predpisih krajevne jurisdikcije. Čeprav to ni vedno res, bo lokalni davek na nepremičnine verjetno višji, če ni določb za pobiranje prometnega davka na osnovne stvari, kot sta hrana ali oblačila.
Lokalna prometna davčna obremenitev je lahko včasih okorna za prebivalce, ki živijo v določeni jurisdikciji. To je zato, ker so lahko predmet več kot ene vrste lokalnega davka. Državljan majhnega mesta lahko plača mestne davke, hkrati pa mu odmerijo tudi okrajne davke. V tem primeru trgovci na drobno poberejo vse veljavne davke na mestu nakupa in predložijo ustrezen odstotek zbranega prihodka vsaki jurisdikciji. To pomeni, da če potrošnik trenutno plača deset odstotkov davkov na nakupe, lahko šestdeset odstotkov te zneska gre državni davčni agenciji, trideset odstotkov mestu in dvajset odstotkov občini ali župniji.
V zvezi z lokalnimi storitvami, ki se financirajo z lokalnimi davčnimi pobudami, številne občine zbrani denar porabijo za vzdrževanje ulic in cest v jurisdikciji, obvladujejo stroške, povezane z odvozom smeti na vodovodnih in kanalizacijskih sistemih, in celo zagotavljajo podporo lokalnim šolskim sistemom. Včasih se lahko uvede lokalni davek, ki je za določen namen, zbrana sredstva pa ni mogoče uporabiti za noben drug namen. Na primer, če okrožje uvede davek na izobraževanje, je zbrani denar namenjen lokalnim šolam in ga ni mogoče preusmeriti za popravilo ulic ali podporo vzdrževanju občinskih parkov.