Logični disk je vrsta računalniške metode shranjevanja, pri kateri je pomnilnik razdeljen na particije, da se ustvari ločen disk dodeljenega pomnilnika. V nasprotju s fizičnim pomnilnikom ali fizično napravo, ki se je lahko dotaknemo, je logični pomnilnik ločen na več odsekov, ki uporabnikom omogočajo shranjevanje informacij v teh posameznih enotah. To je storjeno, ker je uporaba celotnega računalniškega pomnilnika za en sam pogon običajno nepraktična in uporabniku otežuje organiziranje informacij. Napredni uporabniki lahko na logični pogon namestijo popolnoma različne operacijske sisteme (OS), da povečajo funkcionalnost računalnika.
Ko uporabnik računalnika prvič dobi fizično napravo za shranjevanje, kot je trdi disk, ta prispe neformatirana. To pomeni, da je pomnilnik ena velika enota in nima ločenih pogonov. Ko uporabnik namesti novo napravo za shranjevanje, bo računalnik razdelil podatke na različne pogone, kot je pogon C:, kjer je shranjena večina podatkov, in podobni pogoni.
Fizična naprava lahko vključuje veliko logičnih particij diska. Količina pomnilnika, ki je shranjena na particiji, in količina logičnih diskov nista omejena z ničemer, razen s količino pomnilnika na napravi za shranjevanje. Čeprav tehnično ni minimalne količine pomnilnika, potrebnega za logični disk, je običajna privzeta vrednost 2 gigabajta (GB), ker je to najmanjša količina pomnilnika, potrebna za sistemske funkcije.
Tako običajni kot napredni uporabniki pogosto izkusijo prednosti logičnega diska. Po skupni strani uporabniku omogoča, da podatke organizira med različnimi vidiki, kot sta dom in služba. To uporabniku omogoča tudi shranjevanje datotek, ki med seboj niso združljive, na različnih pogonih.
Na napredni strani lahko logični disk uporabite za shranjevanje popolnoma drugega OS na logični disk. Na primer, če uporabnik uporablja operacijski sistem Macintosh®, lahko operacijski sistem Windows® namestite na drugo logično particijo. To uporabniku omogoča izvajanje širšega nabora programov in izkušnjo prednosti obeh operacijskih sistemov na istem računalniku.
Druga prednost, povezana z uporabo arhitekture logičnega diska, je stabilnost pomnilnika. Ko je računalniški pomnilnik označen pod enim diskom, se nagnjenost k poškodovanju in fragmentaciji pomnilnika eksponentno poveča. Če je računalnik sestavljen iz odsekov, to preprečuje, da bi pomnilnik naletel na te težave. Podatki so tudi bolj varni, saj lahko skrbniki preprečijo uporabnikom dostop do informacij na drugih logičnih diskih, razen če dosežejo višjo raven dostopa.