V jezikoslovju je ločevanje anafore postopek določanja, na kateri samostalnik ali predmet iz resničnega sveta se zaimek sklicuje. Lahko se uporablja za razpravo o procesu, s katerim človeški um razume referenco, ali pa pomeni statistične modele, ki so jih oblikovali jezikoslovci za določitev najverjetnejšega referenta. Izraz “razločljivost anafore” lahko povzroči nekaj zmede zaradi nabora možnih pomenov besede anafora, ki izvira iz grščine “nesti nazaj” ali “nesti gor”. V retoriki je anafora ponavljanje ključnih besed na začetku stavkov, stavkov ali odstavkov.
V okviru lingvistike se anafora najbolj natančno nanaša na tretjeosebni zaimek, ki se sklicuje nazaj na samostalnik, ki je bil že omenjen v besedilu. Ko razpravljamo o ločljivosti anafore, ima lahko širši pomen katerega koli zaimka, ne glede na to, ali se njegov referent nahaja pred ali za njim v besedilu ali v celoti zunaj besedila. Za primer slednjega lahko oseba pokaže na sliko in reče: “To mi je všeč.” V resničnem kontekstu bi “to” pomenilo “sliko, na katero opozarjam.”
Kadar je za analizo na voljo le jezikovna vsebina, je včasih v stavku samo en samostalnik, ki se ujema z anaforo v slovnični osebi, številu in spolu. V tem primeru je ločljivost anafore jasna, na primer: »Laura je močnejša, kot je videti«, pri čemer je referenca »ona« »Laura«. Če pa je v stavku več samostalnikov, se bralec pri določitvi referenta zanese na zdravo pamet, na primer: »Nekatera dekleta nosijo rožnate pentlje v laseh, ker so jim všeč.« V tem stavku se »oni« jasno nanašajo na dekleta, medtem ko se »oni« jasno nanašajo na loke, ker loki niso sposobni všeč dekletom, dekleta pa so sposobne všečkati loke.
Po drugi strani pa, če bi stavek postavili v drugačen kontekst, referenca morda ne bi bila tako jasna: »Dekleta počnejo veliko stvari, da pritegnejo pozornost fantov. Nekatera dekleta nosijo pentlje v laseh, ker so jim všeč.” V tem primeru se lahko beseda »oni« nanaša na »dekleta« ali pa na »fantje«. Argument je mogoče podati za oba predhodnika.
Jezikoslovci so razvili statistične algoritme za napovedovanje ločljivosti anafore z uporabo dejavnikov, kot so razdalja od zaimka do referenta, slovnično ujemanje samostalnika z zaimkom in animativnost samostalnika. Nekateri od teh algoritmov lahko v veliki večini primerov povzročijo ustrezno ločljivost anafore, vendar noben obstoječi algoritem nima enake ravni zdrave pameti kot inteligentni človeški bralec. Naslednji stavek dokazuje to dejstvo: “Tulen je žogo potisnil s plavuto, nato pa je žogo uravnotežil na nosu.” Slovnično gledano bi se »njegovo« lahko nanašalo na pečat, plavuto ali žogo – vendar ima samo ena od teh možnosti dejansko nos. Razviti kodo, ki bi odpravila vse nelogične možnosti, kot je žoga z nosom, bi se zdelo skoraj nemogoče.