Literarni romantizem je del večjega romantičnega gibanja, ki je vplivalo na umetnost, glasbo in zahodno kulturo v poznih 1700-ih in zgodnjih 1800-ih. Gibanje je bilo od takrat videti kot odziv na industrijsko revolucijo v prid vrnitvi k enostavnejšim načinom življenja. Izrazil se je v sodobni umetnosti, filozofiji in celo politiki. Literarni romantizem najbolje ponazarjajo romantični pesniki Anglije in Evrope. Med temi pesniki so bili Keats, Byron in Shelley, vsi iz Anglije, pa tudi drugi z evropske celine in Amerike.
Sodobni pisci in zgodovinarji verjamejo, da je bila romantična doba odgovor na razsvetljenstvo, obdobje, ko sta znanost in industrija prvič dosegli pomen nad religijo in tradicijo. V obdobju romantike so številni umetniki in intelektualci izrazili željo, da bi se uprli spremembam, ki jih je prinesla industrijska revolucija, takrat v njenem prvem stoletju. Te spremembe, kot sta povečanje mestnega prebivalstva in obsežno izkoriščanje naravnega okolja, so prišle hitro in zaznamovale začetek moderne dobe. Mnogi ljudje na to niso gledali naklonjeno, romantično gibanje pa je predlagalo vrnitev k naravi, mističnosti in idealizmu.
Literarni romantizem je morda najbolj zapomnjen vidik romantične dobe. V zgodnjih 1800-ih je Evropa in zlasti Anglija ustvarila vrsto pesnikov, katerih slava in vpliv sta trajala vse do danes. Med njimi so bili Percy Shelley, John Keats in George Gordon Byron, bolj znan kot Lord Byron. Drugi so bili William Blake, William Wordsworth in slavni škotski pesnik Robert Burns. Romantična poezija je dajala prednost podobam neokrnjene narave, metafizičnim in individualističnim čustvom ter strastnemu čustvenemu življenju, ki ga še danes imenujemo romantično.
Vpliv literarne romantike je bil daljnosežen. Več pisateljev z evropske celine velja za del romantičnega gibanja, kot sta Nemec Johann Wolfgang von Goethe in Francoz Victor Hugo. V Ameriki sta bila pesnika Edgar Allan Poe in Walt Whitman pod močnim vplivom romantikov. Ti pisatelji so med največjimi osebnostmi v literarni zgodovini. Burns, ki je veliko svojih pesmi napisal v tradicionalnem škotskem narečju, je na Škotskem tako zelo cenjen, da njegov rojstni dan praznujejo kot državni praznik.
Številne ključne osebnosti literarne romantike, kot so Byron, Keats in Burns, so umrle v mladih letih. Njihova dela so preživela, da bi vplivala na poznejše generacije na tako raznolikih področjih, kot so filozofija, glasba in celo politika. Ta dela vključujejo Goethejevo igro Faust, Burnsov “Auld Lang Syne” in epsko pesem “Rime of the Ancient Mariner” Samuela Taylorja Coleridgea. Prednost romantičnih do lepote in narave pred industrijo in znanostjo je sprožila filozofski konflikt, o katerem se še vedno razpravlja. Priljubljena podoba pesnikov kot razpoloženih, strastnih umetnikov, ki jih resnični svet malo zanima, je tudi dediščina romantičnega gibanja.