Likvacija je metalurški postopek, ki se v splošni uporabi začne pred približno 600 leti. To je način ločevanja dragocenih kovin od rud, ki so mešanica dveh ali več dragocenih kovin, s postopkom segrevanja rude, dokler kovina z nižjim tališčem ne odteče. Čiščenje kovin sega v antične čase, metode za čiščenje zlata pa segajo v 6,000 pr. Postopek likvacije se ne razteza tako daleč, saj dobro deluje le z nekaterimi vrstami naravnih zlitin in je specializiran postopek.
Do 13. stoletja je bilo v naravi znano le sedem kovin: zlato, srebro, baker, živo srebro, kositer, železo in svinec. Do začetka 17. stoletja je metalurška praksa ločevanja kovin iz rude najpogosteje vključevala vnos ogljikovih ali vodikovih spojin v peč. Nemčija je v 16. stoletju začela široko uporabljati likvacijsko prakso za ločevanje srebra od bakra, ko je Georg Agricola opisal postopek likvacije v svoji knjigi o naravi kovin iz leta 1556.
Dve najzgodnejši uporabi za likvacijo sta bili ločevanje srebra od bakra s svincem kot topilom in za odstranjevanje kositra iz več vrst mineralov. Da bi likvacija delovala, jo je treba izvajati v odsotnosti zraka, ko se uporablja svinec, saj svinec ne bi služil kot ustrezno topilo in bi se ločil v umazanijo, sicer obliko zemeljske, strupene svinčeve trdne snovi s kemikalijo. formula PbO. Zaradi tega likvacije ni mogoče izvesti v navadni talilni peči.
Metalurški postopki za likvacijo sprva povzročijo le delno ločitev kovin zlitin. Tipična zlitina bakra in srebra lahko povzroči tekoči svinec, ki še vedno vsebuje 1-3 % bakra, 10-30 % svinca in preostanek v obliki srebra. Postopek se nadaljuje, dokler ni prisotnega dovolj srebra v utekočinjenem svincu, ki se odcedi, in se ta zmes nato zmeša ali dodatno rafinira na dnu peči. Nato se izvede dodatna metalurška metoda, znana kot sušenje, v bistvu podaljšanje postopka likvacije, da se odstrani več svinca iz preostalega srebra.
Čeprav se zdi preprost in neposreden, je postopek likvacije dolgotrajen, zahteva posebne pogoje v peči in lahko prinese dvoumne rezultate glede končnih odstotkov sestave kovine. Kovina se pri tem izgublja tudi kot žlindra, zaradi tega in dolžine obdelave pa so likvacijo nadomestili z učinkovitejšimi metalurškimi metodami. Kljub temu je bila likvacija v renesančnem obdobju tako uporabna zaradi svoje množične proizvodnje srebra, da naj bi po pomenu tekmovala z izumom tiskarskega stroja in je zaslužena za oživitev velikega dela evropskega gospodarstva v 15.–16. stoletja.