Lining out je glasbena tehnika, pri kateri en posameznik prebere ali poje vrstico pesmi nekoliko pred drugimi člani zbora ali kongregacije, kar jim omogoča, da sledijo. Posebej pogosta je v evropski in ameriški verski glasbi, zlasti v petju a-cappella. Različica vrstice, ki jo poje vodja, morda ni vedno popolnoma enaka različici vrstice, ki jo poje glavna skupina.
Natančen izvor obloge ni znan, zagotovo pa je obstajal do 17. stoletja, ko jo je angleška cerkev odobrila kot metodo petja himn. Številne cerkve niso imele zadostnega števila psaltirjev, da bi vsak član kongregacije imel izvod himne. Tudi pismenost je bila v 17. stoletju manj pogosta kot danes, kar pomeni, da tudi če bi imeli izvode hvalnic, jih nekateri člani kongregacije ne bi mogli brati. Posledično je vodja, imenovan precentor ali uradnik, zapel vrstico pesmi, preden jo je občina zapela.
Čeprav se morda zdi čudno, je bila podloga v 18. stoletju vir nekaterih polemik. Nekateri pisci so se pritoževali, da je mešanje različnih tempov in melodij, pri čemer je vsak pevec posebej olepšal pesem, povzročilo neprijetno kakofonijo. Drugi so obsodili »redno petje« – petje z notami, natisnjenimi v knjigi – kot radikalno inovacijo in celo pop-tipski element verskega obreda, ki je žaljiv za puritanska čustva.
Večji dostop do tiskanih pesmaric in širjenje pismenosti sta zmanjšala priljubljenost podloge od 18. stoletja naprej, vendar je v nekaterih kongregacijah še naprej obstajala. V nekaterih primerih je bilo to motivirano zaradi pomanjkanja dostopa do pesmaric ali pismenosti, v drugih pa je razporeditev postala del bogate tradicije sakralne glasbe, ki je bila cenjena sama po sebi. V Združenih državah so nekatere večinoma afroameriške cerkve ohranile tradicijo ločevanja, tako kot številne prvotne baptistične in navadne baptistične kongregacije. V Združenem kraljestvu se je podloga ohranila na Škotskem, zlasti v galsko govorečih cerkvah na otoku Lewis.
Nekatere kongregacije združujejo obrobo z bolj tradicionalno himnodo. Uslužbenec ali predstojnik lahko zvrsti prvi verz himne, nato pa naroči občini, naj »poje naprej«. V teh primerih se oblika obrobe ohrani predvsem zaradi tradicionalnih razlogov in večina kongregacije je dejansko ne potrebuje.