Limbo je koncept, ki se je pojavil v katoliški cerkvi, da bi odgovarjal za tiste mrtve, ki jih v skladu s katoliškim naukom ni mogoče jasno razporediti v nebesa ali pekel. Ideja je sporna tudi med katoličani, večina drugih kristjanov pa je sploh ne sprejema. Skozi zgodovino katoliške cerkve so teologi veliko razpravljali in razpravljali o limbu. V bistvu je vmesno mesto med nebesi in peklom, zunaj Božje prisotnosti, vendar brez muk, povezanih s peklom.
Po katoliškem nauku lahko le tisti, ki sprejmejo Kristusov dar odrešenja in se krstijo, vstopijo v nebesa in živijo večno v Božji navzočnosti. To postane problematično v primeru tistih, ki iz kakršnega koli razloga ne morejo izpolniti teh zahtev v svojem življenju, čeprav niso storili ničesar dovolj žaljivega, da bi bili udobno poslani v pekel. Obstajata dve glavni kategoriji limba: limbus patrum ali »Limbo očetov« in limbus infantium ali »Limbo otrok«.
Limbo očetov je začasno stanje, kjer so pravični ljudje, ki so umrli pred Kristusovim prihodom, preživeli svoje posmrtno življenje, dokler Kristusova smrt ni odprla nebes človeštvu. To prepričanje je včasih povezano s prepričanjem, da je Kristus tri dni med svojo smrtjo in vstajenjem preživel v pridiganju dušam mrtvih in osvobajanju tistih, ki so pripadali v nebesa, iz njihovega trenutnega stanja. Limbo očetov velja za junake Stare zaveze, kot sta na primer Abraham in Mojzes.
Limbo otrok je tako bolj kontroverzna veja in najbolj poznana tistim zunaj Katoliške cerkve. Za razliko od Limba očetov je Limbo otrok pogosto opisan kot trajno stanje. To se uporablja za obračun majhnih otrok, ki umrejo, ne da bi bili krščeni. Ta dilema je povezana s katoliško vero v izvirni greh, grešnost, s katero se vsi ljudje rodimo kot posledica Adamovega padca, opisanega v drugem in tretjem poglavju Geneze. Po katoliški misli je krst potreben, da se odstrani izvirni greh, in človek ne more vstopiti v nebesa v kakršnem koli stanju greha, bodisi izvirnega bodisi osebnega.
Številni katoličani so bili skozi stoletja zaskrbljeni zaradi posledic izvirnega greha in krsta na duše otrok, ki očitno nimajo osebnega greha, a umirajo, ne da bi bili krščeni. Za uskladitev tega problema s katoliškim verovanjem v v bistvu ljubečo in odpuščajočo naravo Boga je bilo predstavljenih veliko teorij, ena izmed njih je neskončnost. Nekateri katoliški teologi ga opisujejo kot stanje popolne naravne sreče, za razliko od nadnaravne blaženosti, znane v nebesih.
Beseda limbo se pogosto uporablja v nereligioznem kontekstu za kakršno koli vmesno, nevtralno stanje, v katerem se ne zgodi nič res dobrega ali slabega. V tem smislu je lahko nekakšna stagnacija ali čakalna doba brez jasne končne točke.