Likvidnostno tveganje na finančnih trgih predstavlja pomanjkanje obsega trgovanja z določenim vrednostnim papirjem ali sredstvi, kar bi lahko vlagatelju otežilo sklenitev transakcije, ki vključuje ta vrednostni papir ali sredstvo, kadar želi. Nanaša se tudi na hitrost, s katero lahko podjetje pretvori sredstva, vključno z lastnino, potrdili o vlogi ter naložbami v delnice in obveznice v denar. Brez dostopa do ustrezne likvidnosti lahko vlagatelji, upravljavci denarja in korporacije ostanejo brez denarja in doživijo hude težave, zlasti v času upada trga.
Eno merilo likvidnostnega tveganja je razmik med ponudbeno in povpraševalno ceno sredstva. Ponudba predstavlja, kaj so kupci sredstva pripravljeni plačati, povpraševana cena pa pomeni zadnjo ceno, po kateri je bil prodajalec pripravljen raztovoriti sredstvo. Razpon je razlika med ponudbo in povpraševanjem. Povečanje razmika med ponudbo in povpraševanjem predstavlja večjo razliko med kupci in prodajalci, kar kaže na zmanjšano likvidnost.
Na delniških in obvezniških trgih je tveganje, ki obkroža likvidnost, možnost, da bo le ena stranka, bodisi kupec ali prodajalec, zavezana k trgovanju. Na primer, če trgovec želi raztovoriti vrednostni papir, vendar nobeden vlagatelj ni zainteresiran, da bi prevzel drugo stran te trgovine, tvega, da bo izgubil dobiček ali še huje, doživel izgubo. Likvidnostno tveganje je najbolj prevladujoče pri vrednostnih papirjih, s katerimi se trguje z redkimi vrednostmi, ker se s temi sredstvi na začetku pojavlja malo nakupovalnih in prodajnih aktivnosti.
Likvidnost delnice določa tudi volatilnost ali nenavadna gibanja cen tega vrednostnega papirja. Delnice, s katerimi se veliko trguje, veljajo za likvidno naložbo. Lahko prenesejo velike količine trgovanja ali blokirajo posle, ki jih sprožijo institucionalni vlagatelji, ne da bi pokazali preveliko volatilnost. Delnice, s katerimi se malo trguje, pa so bolj nelikvidna naložba. Te delnice bodo pokazale večjo volatilnost v primeru trgovanja s tem vrednostnim papirjem v institucionalni velikosti.
Posamezni vlagatelji se lahko za svoje preživetje zanašajo na likvidnost. Če je na primer portfelj za upokojitev vlagatelja 100 odstotkov vložen v delnice, bo on ali ona odvisen od prodaje teh delnic, da bi ustvaril denarni tok. Likvidnostno tveganje je v možnosti, da bodo finančni trgi doživeli upad, ko bo prišel čas za prodajo vrednostnih papirjev, in da bo vlagatelju ostal le malo ali nič dostopa do denarja.
Upravljavci skladov, vključno z upravljavci hedge skladov, pogosto trgujejo z zelo zapletenimi in včasih nelikvidnimi sredstvi in so zato izpostavljeni likvidnostnemu tveganju. Zaradi tega hedge skladi pogosto zahtevajo, da se vlagatelji strinjajo z obdobjem blokade, kar pomeni, da morajo skladu nameniti kapital za obdobje enega leta ali več, preden zahtevajo umike. Naval zahtevkov za umik lahko služi kot nekakšen “napad na banko” za hedge sklad, in če upravitelj ne more unovčiti sredstev, bo morda prisiljen zapreti.