Življenjska nepremičnina je omejena oblika lastništva nepremičnine, v kateri je delež v nepremičnini razdeljen. Oseba, ki ima dosmrtno premoženje, ima pravico do popolne uporabe premoženja v času svojega življenja, nima pa pravice do premoženja po svoji smrti.
Najenostavnejša oblika lastništva nepremičnine je absolutna pristojbina. Enostavna absolutna pristojbina pomeni, da ima lastnik 100-odstotni nedeljeni delež v nepremičnini. Lahko jo uporabi, proda ali posreduje in jo v svoji oporoki prepusti komu drugemu.
Pri dosmrtnem premoženju pa ima oseba, ki ima življenjsko premoženje, le delni delež v nepremičnini. Ta interes mu omogoča, da premoženje uporablja na kakršen koli način, ki se mu zdi primeren, ves čas svojega življenja. Lastnik življenjskega premoženja se imenuje tudi življenjski najemnik in ima polne lastninske ugodnosti, dokler je živ.
Kot polnopravni lastnik lahko življenjski najemnik najame nepremičnino, da bi iz nje užival dohodek. Lahko živi na posestvu ali pa ga gradi in izboljšuje. Prav tako lahko proda nepremičnino, če želi, komur koli, ki ga izbere.
Obdobje življenjskega premoženja pa se meri z življenjem osebe, ki ji je bila priznana prvotna obresti. Z drugimi besedami, za merjenje izraza se uporablja samo življenje življenjskega najemnika. To velja tudi, če nepremičnino odda v najem drugi osebi ali svoje interese za nepremičnino prenese na nekoga drugega.
Dejstvo, da interes dosmrtnega najemnika preneha z njegovo smrtjo, pomeni, da če nepremičnino proda komu drugemu, njihov interes preneha takoj po smrti dosmrtnega najemnika. Ko se ustvari življenjska zapuščina, morajo tako dokumenti določati, komu bo premoženje pripadlo ob smrti dosmrtnega najemnika. Ta oseba, ki ima delež v nepremičnini takoj po smrti življenjskega najemnika, se imenuje preostanek.
Ko dosmrtni najemnik umre, se interes preostalega človeka za nepremičnino takoj aktivira. To velja tudi, če je življenjski najemnik poskušal nepremičnino prepustiti komu drugemu ali je nepremičnino prodal. Doživljenjski najemnik ne more podeliti večjega deleža, kot ga ima sam za nepremičnino, zato je neveljaven kakršen koli poskus življenjskega najemnika, da bi premoženje zavolil dediču.