Izraz Lewisova kislina je poimenovan po ameriškem kemiku Gilbertu N. Lewisu. Zgodnji kemiki so kislino prepoznali kot snov kislega okusa, ki reagira z nekaterimi kovinami in nevtralizira baze ali alkalije, pri čemer nastane sol. Od poznega 19. stoletja pa so bili narejeni poskusi definiranja kislin in baz na bolj strog način, ki pojasnjuje, kaj se dejansko zgodi v kislinsko-bazični reakciji. Lewisova je najširša definicija.
Leta 1883 je švedski kemik Svante Arrhenius definiral kislino kot snov, ki tvori vodikove ione (H+) v vodni raztopini, bazo pa kot snov, ki tvori hidroksidne (OH-) ione. Ioni H+ – ki so preprosto protoni – so preveč reaktivni, da bi obstajali v vodni raztopini, in se povezujejo z vodnimi molekulami, da tvorijo hidronijeve (H3O+) ione. Arrheniusova definicija se je izkazala za zelo uporabno in zajema večino spojin, ki se običajno štejejo za kisline. Na primer, klorovodikova kislina, raztopina plinastega klorida v vodi, zagotavlja H+ ione, ki tvorijo hidronijeve ione v raztopini: HCl + H2O → H3O+ + Cl-. Ta definicija je ostala standard vse do 20. stoletja in se še danes pogosto uporablja.
Določujoča značilnost vseh kislin je, da nevtralizirajo baze, da nastanejo soli. Primer je reakcija klorovodikove kisline z natrijevim hidroksidom (NaOH), da nastane natrijev klorid in voda (H2O): H3O+Cl- + Na+OH- → Na+Cl- + H2O. Tu so se ioni H+, ki jih zagotavlja klorovodikova kislina, združili z ioni OH-, ki jih zagotavlja natrijev hidroksid, da nastane voda, medtem ko so se ioni Na+ in Cl- združili, da tvorijo sol, v skladu z Arrheniusovo teorijo; vendar se lahko pojavijo podobne reakcije med spojinami, ki ne ustrezajo Arrheniusovim definicijam kislin in baz. Na primer, plinasti klorovodik lahko reagira s plinastim amoniakom in nastane sol amonijevega klorida: HCl + NH3 → NH4+Cl-. Dve spojini sta se združili v sol, a ker nista v raztopini, ni prisotnih ionov H+ ali OH-, zato reaktanti po Arrheniusu ne veljajo za kislino in bazo.
Leta 1923 sta dva kemika – Johaness Bronsted in Thomas Lowry – neodvisno prišla do nove definicije. Predlagali so, da je kislina darovalec protonov, baza pa akceptor protonov. V kislinsko-bazični reakciji kislina priskrbi bazi proton ali H+ion; vendar ni treba, da bi bil noben reaktant v raztopini, saj so ioni H+ ali OH- dejansko prisotni pred reakcijo. Ta definicija vključuje vse Arrheniusove kisline in baze, pojasnjuje pa tudi združevanje plinastega vodikovega klorida in amoniaka kot kislinsko-bazno reakcijo: kovalentni vodikov klorid je zagotovil proton amoniaku, da tvori amonijev (NH4+) ion, ki tvori ionska spojina s Cl-ionom.
Ameriški kemik Gilbert N. Lewis je tudi leta 1923 predlagal razširjen koncept kislin in baz kot akceptorjev in donorjev elektronskih parov. Po tej definiciji kislinsko-bazna reakcija vključuje reaktante, ki tvorijo koordinatno vez – kovalentno vez, kjer oba skupna elektrona prihajata iz istega atoma – z elektroni, ki prihajajo iz baze. V zgoraj opisani reakciji HCl–NaOH ion H+, ki ga zagotavlja HCl, sprejme elektronski par od iona OH-, ki ga zagotavlja NaOH, da tvori vodo.
Po tej teoriji je torej Lewisova baza spojina, ki ima za vezavo na voljo nevezan elektronski par. Struktura Lewisove kisline je taka, da lahko doseže stabilno konfiguracijo tako, da tvori koordinatno vez z Lewisovo bazo. Baze ne smejo vsebovati hidroksidnih ionov ali sprejemati protonov, Lewisova kislina pa ni nujno, da vsebuje vodik ali daruje protonov. Opredelitev Lewisove kisline vključuje vse Arrheniusove in Bronsted-Lowryjeve kisline ter tudi številne snovi, ki ne izpolnjujejo Bronsted-Lowryjevih ali Arrheniusovih kriterijev.
Dober primer takšne snovi je borov trifluorid (BF3). V tej spojini je bor, ki ima običajno tri elektrone v svoji zunanji lupini, tvoril kovalentne vezi, ki si delijo elektronski par z vsakim od treh atomov fluora. Čeprav je spojina stabilna, ima v svoji zunanji lupini prostor še za dva elektrona. Tako lahko tvori koordinatno vez z darovalcem elektronskega para – z drugimi besedami, bazo.
Lahko se na primer kombinira z amoniakom (NH3), ki ima atom dušika z nevezanim elektronskim parom, saj so trije od petih elektronov v zunanji lupini dušika v kovalentnih vezi s tremi atomi vodika. Kombinacija borovega trifluorida in amoniaka je tako naslednja: BF3 + :NH3 → BF3:NH3 — »:« predstavlja elektronski par iz dušikovega atoma amoniaka. Borov trifluorid se tako obnaša kot Lewisova kislina in amoniak kot baza.