Možgani so glavno središče telesa. Ta kompleksna struktura, razdeljena na tri ločene dele, srednje možgane, prednje in zadnje možgane, sprejema in obdeluje senzorične informacije ter te podatke posreduje ustreznemu delu telesa, da se odzove. Tako desni kot levi parietalni reženj se nahajata v prednjem možganu v delu, imenovanem možganska skorja.
Možgani so sestavljeni iz območij bele in sive snovi. Bela snov je kot kurir, prenaša sporočila skozi različna področja sive snovi. Po drugi strani pa je siva snov ali možganska skorja odgovorna za telesne reakcije, kot so gibanje mišic in čutno zaznavanje. Možganska skorja je nadalje razdeljena na dva dela, desno in levo hemisfero. Vsaka hemisfera vsebuje štiri režnje.
Vsaka stran možganske skorje je razdeljena na parietalni, frontalni, okcipitalni in temporalni reženj; te zrcalne strukture nadzorujejo nasprotne strani telesa. Na primer, levi parietalni reženj, ki je odgovoren za sprejemanje in obdelavo senzoričnih informacij iz telesa, nadzoruje desno stran telesa. Desni in levi parietalni reženj se nahaja proti zadnjemu delu vrha glave med čelnim režnjem, sprednjim delom možganov in okcipitalnim režnjem ali zadnjim delom glave.
Ko pride do poškodbe parietalnih rež možganov, se lahko pojavijo težave z besedami in številkami, pri branju, pisanju in razumevanju. Težave so lahko prisotne tudi pri razlikovanju med desno in levo stranjo telesa ter zaznavanjem oziroma zavedanjem, kje je telo v prostoru. To lahko privede do motenj koordinacije rok in oči.
Poškodba ali poškodba levega parietalnega režnja možganov lahko povzroči zdravstveno stanje, imenovano Gerstmannov sindrom. To je motnja, ki lahko povzroči težave z desno in levo diskriminacijo, matematičnimi izračuni in sposobnostmi pisanja. Ta sindrom lahko povzroči tudi afazijo ali okvaro govora in agnosijo, zmanjšano sposobnost normalnega razlikovanja zvokov, oblik, vonjev in predmetov.
Če poškodba možganov vključuje tako desni kot levi parietalni reženj, so lahko prisotne težave z motoričnimi in vizualnimi veščinami. To vključuje nezmožnost vizualne obdelave različnih komponent, ki jih gledamo, in težave pri nadzoru, kje se oči fiksirajo, sicer znano kot vizualni pogled. Prisotna je lahko tudi optična ataksija. To je stanje, zaradi katerega imajo bolniki težave, ko poskušajo videti in doseči predmete.