Nizkoenergijska jedrska reakcija (LENR) je poskus, pri katerem se fuzija zgodi na atomsko-molekularnem merilu, ki se opira na določene kemične procese za ustvarjanje presežka energije iz fuzijske reakcije namesto z uporabo ogromnih pritiskov in procesov zadrževanja magnetnih polj, laserjev ali električni impulzi, na katerih temeljijo tradicionalne raziskave fuzijske energije. Prvi dokazi, da so lahko nizkoenergijske jedrske reakcije možne, prvotno imenovani hladna fuzija, so bili dokazani leta 1989, vendar so bili hitro diskreditirani, ko so globalni poskusi reproduciranja znanstvenih rezultatov teh poskusov naleteli na pikasten uspeh. Od takrat je LENR v svetovnih medijih pridobil sloves večinoma goljufive, čeprav so številni vladni in akademski raziskovalni laboratoriji še naprej raziskovali proces do leta 2011. Znanstveno skupnost so v zadnjem času še posebej zanimivi eksperimenti, ki so bili izvedeni. leta 2011 s strani italijanskih inženirjev Sergia Focardija in Andrea Rossija, ki sta morda uspešno uporabljala LENR z majhno reakcijsko komoro velikosti roke, znano kot Energy Catalyzer (eCAT).
Čeprav je bil LENR ali hladna fuzija predmet resne znanstvene in javne kritike, odkar so raziskovalci Univerze v Utahu leta 1989 prvič teoretizirali, da je to mogoče, se je nadaljnje razvojno delo nadaljevalo zaradi ogromnega potenciala, ki ga koncept ponuja številnim. vzvišenih organizacij po vsem svetu. Sem spadajo ameriška Nacionalna uprava za aeronavtiko in vesolje (NASA), raziskave ameriške vojske v Navy Space and Naval Warfare Systems Center (SSC Pacific) in organizacij, kot je univerza Osaka na Japonskem. Te raziskovalne ustanove in drugi uporabljajo tri primarne pristope k ustvarjanju kemično podprtih jedrskih reakcij. Vključujejo izvirni pristop, ki uporablja reakcije paladija in devterija, pristop Rossi-Focardi, ki uporablja nikelj-vodik, in pristop, kataliziran z mionom, ki ga preučujejo v raziskovalnih centrih v Avstraliji in na Japonskem.
Na podlagi predhodnega uspeha raziskav v Italiji, kjer je bila dokazana pozitivna proizvodnja energije v razponu od 2.6 kilovatov do 130 kilovatov, se zasnova reaktorja povečuje na raven, ki naj bi do leta 2012 proizvedla 1 megavat presežne energije pri objekt, ki se nahaja v Grčiji. Znanstveniki Nase, čeprav ne poskušajo ponoviti samega Rossijevega procesa, se zanj močno zanimajo. Glavni znanstvenik NASA Langley Dennis Bushnell je razkril naravo njihovega zanimanja, ko je v zvezi z LENR in Rossijevim procesom komentiral, da “…to lahko samo po sebi popolnoma spremeni geoekonomijo in geopolitiko …”
Ker pa podrobnosti Rossijevega procesa še niso bile v celoti objavljene v javnosti in ker še ni bil repliciran pod nadzorovanimi pogoji drugje, ostajajo prepričljivi dokazi o njegovem uspehu še neznani. Objekti, kot je NASA, so v postopku preverjanja temeljev Rossijeve teorije od leta 2011, preden začnejo obsežen proces poskusa ponovitve njegovih rezultatov. Še 7. oktobra 2011 pa je Rossi izvedel še en test reaktorja eCAT, ki je trajal 9 ur, pri čemer je reaktor sam deloval 4 ure brez vnosa energije iz zunanjega vira. Načrti za podvajanje poskusa 28. 28. oktobra 2011 z hkratno uporabo 52 preskusnih jedrskih reaktorskih komor so namenjeni zagotavljanju več znanstvenih podatkov za preverjanje, ali proces LENR dejansko poteka.
Zgodnji rezultati za reakcije paladija in devterija so temeljili na konceptu, da se atomi devterija pod električnim nabojem naravno tako tesno zapakirajo med atome paladija v kovinski palici, da se vodik začne taliti in sprošča energijo. Ker sta paladij in devterij poceni spojini v izobilju, pa tudi nikelj in drugi reaktanti LENR, postopek ponuja ogromen potencial za čisto in poceni energijo. Raziskovalci iz centra ameriške mornarice SSC Pacific so leta 2007 potrdili, da ti zgodnji rezultati povzročajo jedrske reakcije, njihovo preverjanje ugotovitev pa je bilo junija istega leta objavljeno v Naturwissenschaften, dobesedno prevedeno kot »Znanost o naravi«, prestižni znanstveni reviji v Nemčija, ki je generacijo prej objavila raziskavo Alberta Einsteina.