Lažna aretacija je situacija, v kateri je nekdo nezakonito pridržan. Glede na okoliščine se ta obtožba lahko spremeni v lažno obtožbo zapora, pri kateri je nekdo nezakonito zaprt, ali ugrabitev, pri kateri je nekdo pridržan in nezakonito odpeljan. Lažno obtožbo o prijetju je lahko težko dokazati, če pa je obtožbo mogoče dokazati, je včasih mogoče od aretiralca izterjati kazensko odškodnino.
Lažne aretacije veljajo za primer kaznivega dejanja, civilnega zločina. Običajno so razvrščeni kot prekrški. Velika večina teh obtožb, ki pridejo na sodišče, je vloženih proti zasebnim varnostnim podjetjem, ki včasih uporabljajo grožnje ali prisilo, da zadržijo ljudi. Redko se lahko sproži postopek zoper policista, posamezniki pa so obtoženi tudi z lažno obtožbo, če koga protipravno pridržijo.
Pri lažni aretaciji se aretacija izvede brez zakonitega pooblastila. Nekatere aretacije se kasneje izkažejo za napačne, vendar so bile opravljene z zakonitim pooblastilom, tako da niso lažne aretacije. Na primer, zakonito je aretirati osumljenca kaznivega dejanja med preiskavo; če se osumljenec kasneje izkaže za nedolžnega, se aretacija ne šteje za lažno, ker je aretiralec upravičeno sumil o osumljencu.
Zasebni državljani imajo v nekaterih državah pravico pridržati ljudi, ki so zagrešili določena kazniva dejanja, in to je znano kot aretacija državljana. Da bi bila aretacija državljana zakonita, mora državljan dejansko videti, da je kaznivo dejanje v teku, in pozitivno identificirati storilca. Poleg tega je treba nemudoma poklicati organe pregona, da izvedejo uradno aretacijo. V nasprotnem primeru je državljan lahko odgovoren za lažno obtožbo o prijetju.
Da bi bil policist obtožen lažnega prijetja, mora zavestno pridržati nekoga, ki ni storil kaznivega dejanja. Na primer, če policist aretira napačno osebo na podlagi naloga, bi ga lahko obtožili. Če pripadnik kazenskega pregona brez razloga pridrži temnopoltega kupca, bi lahko ta vložil lažno obtožnico za aretacijo in lahko izterjal kazensko odškodnino zaradi diskriminacije.