Lamela je tanka, toga ploščasta struktura. Etimološko izvira iz besede lamina, kar pomeni “majhen krožnik”. Lamele so običajno večplastne, izmenično z lamelo, nato s tanko plastjo tekočine, nato z drugo lamelo.
Ta struktura se v biologiji pogosto pojavlja, ker ima dve prednosti. Lamelna struktura zagotavlja trdnost materiala z manjšo težo kot primerljiva debelina trdnega materiala in manj krhkosti kot primerljiva trdna teža materiala, kot je razlika med valovitim kartonom in papirjem. Lamelna struktura prav tako poveča površino in odvisno od snovi, iz katere je lamela izdelana, lahko nekatere snovi počasi prodrejo skozi lamelo, kar omogoča uporabo kot filter ali dovodni sistem.
Za ljudi je primarni primer lamelne strukture v Haversovih kanalih. Poimenovane po zdravniku Cloptonu Haversu iz 17. stoletja, ki je prvi objavil njihov opis, so te lamele obročasti kanali, ki potekajo vzporedno s površino kosti in omogočajo kapilaram, da prenašajo kisik in hranila v celice kosti. Po Haversovih kanalih potujejo tudi živci in limfa.
Obstaja še nekaj drugih sklicevanj na lamele v medicini. Med razvojem ploda se predhodniki prepucija – tkiva, ki je prisotno v sečnem in reproduktivnem sistemu – imenujejo lamele. Lamelarna ihtioza je motnja, na splošno genetska, zaradi katere koža obolelega razvije luskast videz, podoben ribji koži. Lamele so povezane tudi s strukturami, ki pomagajo celicam pri premikanju v mikrobiologiji. Nazadnje se nekatera zdravila za bolezni, kot so bradavice, kurja očesa in katarakta, dostavijo preko umetnih lamelnih struktur, ki se nanesejo na površino bolezni ali pod veko.
Primeri lamel v nečloveški biologiji vključujejo škrge rib, ki uporabljajo povečano površino za izboljšanje prenosa kisika iz vode. Nekateri kuščarji, kot so kameleoni, imajo na nogah lamele za izboljšanje oprijema na navpičnih površinah. Lamele v rastlinskih kloroplastih hranijo klorofil, ki omogoča fotosintezo.