Kvalitativna psihologija ni posebna, usmerjena veja psihologije, temveč način pristopa k psihološkim raziskavam in teorijam. Kvalitativne metode so alternativa kvantitativnim pristopom, ki vključujejo statistiko in druga numerična orodja. Bolj subjektivne metode, kot sta intervjuji in opazovanje, so temelj kvalitativnega raziskovanja. Nekatere psihologijske teorije, kot je psihoanaliza, se bolj zanašajo na kvalitativni pristop.
Ideja kvalitativne psihologije je dati poudarek na individualnih in osebnih izkušnjah. Psihologe tako zanima učenje o izkušnjah vsakega subjekta in o tem, kako vsak subjekt filtrira te izkušnje skozi svojo edinstveno perspektivo. Zagovorniki takšnega pristopa se zavzemajo tudi za izvajanje raziskav v naturaliziranih okoljih, ki omogočajo, da se pojavi več resnične narave posameznika.
Kot take so kvalitativne metode običajno neformalne in niso tako togo strukturirane kot večina znanstvenih eksperimentov. Na primer, raziskovalec, ki se ukvarja s kvalitativno psihologijo, lahko preprosto opazuje in beleži posameznike, ko izvajajo rutinsko vedenje in interakcije v svojem vsakdanjem okolju. Raziskovalec lahko izvede raziskavo v parku, na poslovnem mestu ali celo doma.
Intervjuji so še eno pogosto raziskovalno orodje, ki se uporablja v kvalitativni psihologiji. Spraševanje lahko zagotovi neprecenljiv vpogled v posameznikove miselne procese. Konkretna vprašanja so v kvalitativni analizi puščena čim bolj odprta in čim širša, da bi subjekt raziskave čim bolje nadzoroval vsebino in dolžino odgovora.
Ta odprtost poudarja še en ključni vidik pristopov kvalitativne psihologije: delo v smeri izgradnje hipoteze ali teorije z globoko analizo, namesto da bi poskušali dokazati obstoječo domnevo s statističnimi in številčnimi dokazi. Druge kvalitativne metode krepijo ta induktivni pristop. Raziskovalci lahko na primer naredijo skupinske ali družbene primerjave prek fokusnih skupin, v katerih so posamezniki združeni, da bi dali kolektivne povratne informacije o temi. Psihologi lahko tudi preučujejo posameznike skozi njihove stvaritve, kot je analiza umetniških del ali pisnih besedil za vzorce in vpoglede.
Večina področij psihologije uporablja kombinacijo kvalitativnih in kvantitativnih metod, vendar so nekatere teorije bolj kvalitativne narave kot druge. Praktikanti psihoanalitičnih teorij in metod Sigmunda Freuda, Carla Junga in drugih nagibajo k temu, da bolj poudarjajo terapijo, ki temelji na pogovoru. Večina njihovih pristopov temelji na tem, da pacient svobodno obravnava pretekla vprašanja in sedanje težave prek pogovorov s svetovalcem. V širšem kontekstu te teorije poudarjajo subjektivne in večinoma abstraktne ideje, kot so ravni zavesti ali ideja impulzno vodenega id-ja v boju s superjazom, ki spoštuje zakon pri ljudeh.