Koran je sveta knjiga muslimanske vere, za katero v islamski veri verjamejo, da je Božja beseda ali Alah, kot je razkril angel Gabriel Mohamedu, zadnjemu preroku judovsko-krščanskega Boga. Tako se knjiga šteje za božansko. Koran je za islam, kot je Tora za judovstvo, ali Nova zaveza za krščanstvo.
Večina Korana (včasih napisan tudi kot Koran) je bila napisana v času Mohamedovega življenja. Ostalo naj bi bilo napisano neposredno po njegovi smrti iz zapiskov pisarjev. Ocenjuje se, da je imel Mohamed več kot 50 pisarjev, ki so zapisovali njegove govore v 7. stoletju pred našim štetjem. Vendar pa v večini islamskih sekt verjamejo, da Koran v današnjem času obstaja cel in nespremenjen in ni interpretacija Mohamedovih govorov, temveč prepis.
Zato je Koran Božja beseda in določa način, kako morajo muslimani živeti na svetu. Ker se je prvotno uporabljena arabščina kmalu izgubila v drugih izpeljanih jezikih, večina muslimanov vidi prevod Korana kot interpretacijo izvirnika. Muslimanski učenjaki se vrnejo k izvirnemu jeziku, da bi rešili spore glede tolmačenja.
Nekatere muslimanske sekte razlagajo Koran, druge pa vsako besedo jemljejo kot Božjo besedo in tako nesporno. V vseh muslimanskih sektah je prepovedano uničiti Koran ali ga uničiti. Vsaka kopija, ne glede na to, ali je v izvirnem jeziku ali ne, ima lastno svetost.
Vendar pa obstajajo spori glede razlage Korana in ti spori običajno delijo različne muslimanske sekte. Določene stvari so dogovorjene. Mohamed je zadnji Božji prerok, ki je bil božansko navdihnjen po angelu Gabrielu. Njegove besede so božje besede.
Tako kot morajo vse svetovne religije ugotoviti, kako naj njihova sveta besedila delujejo v sodobnem svetu, se muslimanske sekte odločijo, da to nalogo prevzamejo tako, da razlagajo Mohamedove besede za današnje čase ali pa se preprosto držijo čim bolj naukov Mohameda v tem, kar bi lahko primerjali s fundamentalističnim krščanstvom ali judovstvom.
Tako kot mnoga verska dela ima Koran nekaj inherentnih protislovij, ki lahko opredeljujejo teološke razlike v muslimanskih sektah. Na primer, en odlomek Kur’ana zagovarja pretepanje žensk, ki se slabo vedejo, medtem ko različna druga besedila zagovarjajo prijazno ravnanje z ženskami od svojih mož.
Oseba lahko s takšnimi odlomki bodisi pokaže na Božjo besedo, ki nakazuje, da je treba z ženskami, ki so neposlušne, ravnati slabo. Nasprotno pa lahko trdimo, da je v celotnem Kur’anu Mohamedov prevladujoč argument za prijazno in ljubeče ravnanje z ženskami.
Nekateri Kur’an pripoveduje verska besedila, ki so zelo znana tistim, ki berejo Staro in Novo zavezo. Devica Marija je v Koranu še posebej spoštovana. Prav tako imajo vsi Abraham, Mojzes in Noe zgodbe. Jezus Kristus je videti kot prerok in ne Božji sin, kar se razlikuje od prepričanj številnih krščanskih sekt. Vendar pa so ključne osebe Nove in Stare zaveze pomembne in spoštovane kot predhodniki zadnjega preroka Mohameda, čigar besedna učenja so ustvarila zdaj najhitreje rastočo svetovno religijo.