Kulturni relativizem se nanaša na teorijo, ki trdi, da ni absolutnega prav in narobe. Namesto tega je treba upoštevati moralo, standarde in vedenje, ki se med kulturami razlikujejo. Ideja temelji na načelu, da nobena kultura ne more opredeliti pravega in narobe za vse druge kulture, vendar je treba vedenje in prepričanja oceniti kot dobro ali zlo na podlagi standardov vsake kulture.
Zagovorniki kulturnega relativizma trdijo, da filozofija spodbuja nevtralnost in zmanjšuje etnocentrizem pri preučevanju različnih kultur. Prednost raziskovanja drugih kultur s tega zornega kota je, da lahko njihovo etiko in standarde ovrednotimo z odmaknjeno objektivnostjo, kar zagovorniki pravijo, da vodi k večjemu razumevanju in strpnosti.
Kritiki kulturnega relativizma trdijo, da je filozofija slaba, ker ne upošteva ideje, da dobro in zlo presegata kulturne razlike. Kritiki tudi trdijo, da je teorija logično napačna, ker nas sicer odvrača od presojanja kultur, ki niso naše, vendar nas vodi k opravičevanju vedenj in praks, ki bi jih bilo treba obsoditi ne glede na kulturo.
Kulturni relativizem je kot teorijo uvedel Franz Boas, judovski, nemško-ameriški znanstvenik z začetka 20. stoletja. Boas je oče moderne antropologije in je uvedel pojem kulturnega relativizma, ko sta ga v zgodnjih letih dela zmotila rasna pristranskost in netrpeljivost, ki sta divjala med drugimi antropologi. Boas je skušal odstraniti te pristranskosti iz resnih znanstvenih študij, zato je trdil, da je treba vsako kulturo raziskati, preučiti in ovrednotiti glede na njene lastne etične standarde.
Kulturni relativizem se uporablja v filozofiji, religiji, politiki in etiki. Na primer, moralni relativizem je spremljevalna teorija, da je moralo mogoče oceniti le v okviru lastnega moralnega kodeksa, kognitivni relativizem pa je teorija, da ne obstaja ena objektivna resnica, ampak različne resnice glede na posameznika ali skupino posameznikov. Estetski relativizem je teorija, da je lepota relativna, pogosto temelji na nizu kulturnih prepričanj in zgodovinskega konteksta in je ni mogoče presojati zunaj teh meril. Primer tega bi bile ženske, ki jih je naslikal flamski slikar Peter Paul Rubens iz 17. stoletja. Ženske na Rubensovih slikah so predstavljale lepotni ideal Rubensovega časa, vendar bi bile za številne zahodne občinstva 21. stoletja ocenjene kot pretežke in neprivlačne.