Kulturna psihologija, včasih imenovana tudi etnopsihologija, je interdisciplinarno študijsko področje, ki združuje akademska področja psihologije in antropologije. Kulturna psihologija kot disciplina raziskuje odnos med umom in kulturo. Preučuje vprašanja, na primer, kako na kulturo vpliva um in kako kultura prav tako oblikuje um. Nekatere širše teme, ki jih preučuje kulturna psihologija, vključujejo čustva, identiteto, razvoj otroka, družbeno vedenje in družino ter druge družbene odnose.
Disciplina kulturna psihologija pomeni odmik od splošnega akademskega študija človeške psihologije. Tradicionalno je področje psihologije nekoliko marginaliziralo vlogo kulture kot dejavnika psiholoških procesov. Namesto tega se je osredotočil na opredelitev in vzpostavitev univerzalnih psiholoških načel, ki bi bila uporabna za vse ljudi v vseh družbah. Na splošno psihološke raziskave niso mogle podvojiti rezultatov študij, opravljenih v zahodnih kulturnih laboratorijih v nezahodnih okoljih. Eden od glavnih namenov raziskav na področju kulturne psihologije je posledično pridobiti podatke iz različnih kultur, ki temeljijo na temeljnih psiholoških teorijah, tako da lahko postanejo boljše pri razlagi vseh človeških vedenj in ne le tistih, ki jih opazimo v zahodnih kulturah.
Um in kultura se v kulturni psihologiji obravnavata kot neločljiva, medtem ko splošna psihologija vidi kulturo kot nekaj podobnega hrupu v ozadju. Kulturni psiholog domneva, da so psihološke teorije, razvite v eni kulturi, kvečjemu omejene v uporabnosti za druge kulture. V bistvu ni univerzalnih zakonov, ki bi urejali delovanje uma. Kulturna psihologija je disciplina, katere cilj je razširiti psihološke raziskave izven industrializiranih zahodnih kultur in jih narediti pomembne za nezahodne družbe.
Področje kulturne psihologije lahko razdelimo na tri glavne miselne šole v zvezi s človeško psihologijo. Ena šola je šola simbolne teorije in prevladuje na tem področju. Ta pristop vidi človeško psihologijo kot obliko kolektivnih konceptov in simbolov, za katere so posamezniki sčasoma sodelovali pri razvoju v kulturi.
Druga miselna šola je teorija dejavnosti, ki vidi psihologijo kot utemeljeno na praktičnih kulturnih dejavnostih. Te vsakodnevne kulturne dejavnosti veljajo za glavni kulturni vpliv na človeško psihologijo. Individualistična teorija je tretja in najnovejša miselna šola, ki se je pojavila v disciplini. Ta pristop vidi posameznike kot ustvarjalne in selektivne glede tega, katere vidike kulture se odločijo asimilirati ali sprejeti. Posamezniki torej izvajajo določen vpliv na svojo psihologijo.