Krščanska teologija je preučevanje Boga s krščanskega vidika. Vse kristjane združuje vera v Jezusa Kristusa kot Božjega Sina in kot njihovega Odrešenika. Poleg te točke in za mnoge, priznanja Svete Trojice, se različni sklopi krščanstva ne strinjajo glede drobnejših točk krščanske teologije. Ključne točke za razpravo in nesoglasja so narava Boga in njegov odnos z Jezusom in Svetim Duhom, evharistija, zakramenti in morda najpomembnejše od vsega pot k odrešitvi.
Najpomembnejši vir informacij o krščanski teologiji je Sveto pismo. Obstaja razprava o razlagah Svetega pisma zaradi težav s prevodom; Katoliška cerkev je na primer grško besedo »pokesati se« prevedla v latinsko besedo »pokoro«, zato mnogi protestanti pokoro ne štejejo za zakrament. Druga pomembna besedila vključujejo pisma ali poslanice sv. Pavla, ki spadajo med najzgodnejše krščanske spise. Katoliška cerkev tudi zelo ceni cerkveno izročilo.
Narava Boga je eno od področij, s katerimi se strinja večina sodobnih kristjanov, čeprav že takrat obstajajo razlike med tistimi, ki verjamejo v ostrejšega Boga Stare zaveze in bolj humanističnega Boga Nove zaveze. Največje področje soglasja je o dvojni naravi Boga kot Boga in Kristusa, pri čemer mnogi verjamejo tudi, da je Sveti Duh tudi Bog. Relativno majhna nesoglasja glede tega vprašanja so pripomogla k razcepitvi katoliške in vzhodne pravoslavne cerkve.
Evharistija je spomin na zadnjo večerjo, v kateri je Jezus svojim učencem povedal, da sta kruh v njegovi roki in vino v njegovem kelihu njegovo dejansko telo in kri. Narava evharistije je tema, o kateri se v krščanski teologiji močno razpravlja. Katoličani verjamejo v dobesedno preobrazbo kruha in vina, imenovano transubstanciacija. Večina protestantov bodisi verjame v subtilno preobrazbo, imenovano consubstanciation, ali verjame, da je bil Jezus simboličen.
Zakramenti so sedem najpomembnejših obredov Cerkve. Katoličani verjamejo v sedem zakramentov, vključno s poroko, krstom, pokoro in zadnjimi obredi. Večina protestantov verjame, da sta najpomembnejša zakramenta krst in evharistija.
Narava kozmosa in pot človeštva do odrešenja sta velika točka nesoglasja med kristjani. Katoliška cerkev večinoma sledi nauku Avguština iz Hipona, ki je verjel, da je človeštvo kljub Kristusovi žrtvi še vedno grešno. Druge skupine imajo različne ideje o tem, kako lahko ljudje pridejo v nebesa in ali je Bog že izbral, kdo je rešen ali ne.
Krščanska teologija ni bila vedno odprta tema za razpravo. Za prvih 400 let razvoja so bile značilne različne sile in frakcije ter pomanjkanje popolne moči. Ko se je Katoliška cerkev uveljavila v Rimu, je začela pritiskati na razprave in teorije, s katerimi se ni strinjala. To je na primer pomenilo konec pelagijevskega humanizma v 4. in 5. stoletju in tudi katarjev v srednjeveški Franciji. Odprta razprava v Evropi je trajala stoletja pogosto krvavih spopadov.