Kritični esej običajno preučuje določeno značilnost ustvarjalnega dela, kot je film, roman ali igra. Avtor eseja ne poda svojega mnenja o delu, temveč analizo, ki jo je mogoče podpreti z zunanjimi viri. Pisci kritičnih esejev običajno predstavijo svojo glavno idejo na začetku, čemur sledi opis argumentov in dokazov, ki podpirajo ali nasprotujejo osrednji ideji. Esej se običajno konča s sklepom.
Pouk angleške književnosti in kompozicije od študentov običajno zahteva, da vadijo pisanje kritičnega eseja. Ena glavnih težav pri tovrstnih esejih je, da lahko učenci včasih izberejo teme ali naslove, ki niso dovolj ozki. Pomembno je, da se v kritičnem eseju osredotočimo na zelo specifično značilnost ustvarjalnega dela ali na poseben vidik. Posameznik bi se na primer morda želel osredotočiti na uporabo kinematografije v filmu, da bi vizualno sporočil njegov pomen, ne pa na celoten scenarij ali zaplet.
Ton in slog, ki se običajno uporabljata v kritičnem eseju, sta bolj objektivna kot subjektivna. To pomeni, da avtor poskuša ločiti svoje mnenje in perspektivo od analize. Namesto tega uporablja primere drugih ustvarjalnih del, ki bi morda uporabljala enake tehnike ali strokovnih uredniških pregledov. Avtor kritičnega eseja bi lahko svojo analizo utemeljil tudi z zgodovinskimi dejstvi in pregledi primerov.
Argumenti in osrednje ideje kritičnih esejev običajno spodbudijo bralce, da pogledajo na ustvarjalno delo, ki se analizira na drugačen način. Esej želi bralce poučiti o idejah in vidikih dela, ki jih morda prej niso upoštevali ali opazili. Kritični esej lahko dejansko predlaga novo idejo o tem, kaj knjiga ali igra sporoča v smislu svoje osrednje teme.
Pred pisanjem eseja avtor pogosto opravi analizo ustvarjalnega dela. Poskuša razčleniti ustvarjalčev predvideni pomen in vrednote. Včasih je koristno pogledati druga dela ustvarjalnega dela s podobno tehniko ali slogom, da potegnemo vzporednice. Avtor si lahko ogleda tudi dela mentorjev ali vplivov ustvarjalca, da utemeljuje morebitne povezave med posameznim ustvarjalnim delom in večjim umetniškim gibanjem.
Zaključek pogosto povzema glavne točke, predstavljene v celotnem eseju. Običajno bo ponovno navedel glavno idejo ali argument in predstavil povzetek podpornih dokazov. Zaključek v kritičnem eseju ne ponuja nobenega priporočila ali mnenja.