Eden od primarnih namenov ustnega komuniciranja je prepričati nekoga glede določenega prepričanja ali položaja. Na najbolj umirjeni, najbolj odkrito komunikacijski ravni se to doseže z dialogom, v katerem vsaka stran izmenično govori in posluša odprtega uma. Ko pa so vložki visoki, pa dialog hitro postane razprava in razprava se hitro spremeni v burno prepir. Ko prepir postane oster in kričanje nadomesti silovite, a nadzorovane izmenjave, je izgubljeno vsako upanje na nežno prepričevanje in prišlo je do vpitja.
Vsakdo, ki je bil vpleten z drugim človeškim bitjem, razume naravo spora. Zaposleni se ne strinjajo z delodajalci, prijatelji so zgroženi nad stališči drug drugega o spornih temah, zakonca pa se občasno ali pogosteje verbalno prepirata. Tudi malčki trdno stojijo na svojih majavih, mladih nogah in protestirajo, ko nekaj ne deluje tako, kot mislijo, da bi moralo. Argument je naraven in bistven; oseba, ki nikoli ni povzdignila glasu, da bi podvomila o ideji ali protestirala proti odločitvi, ima izjemno nezdrav ego.
Argument je tako osrednji za človekovo stanje, da so Grki nanj gledali kot na znanost in ga preučevali, da bi določili pravila, ki urejajo uspešen argumentativni diskurz. Politiki in drugi, ki so vpleteni v razpravo, še vedno preučujejo ta pravila. Retorične naprave, kot so metafora, hiperbola in celo ponavljanje, lahko pomagajo govorniku doseči točko ali spodkopati nasprotnikovo pozicijo. Tisti, ki uporabljajo retoriko, znanstveno vedo, da je najslabši način za zmago v prepiru tako, da se zapleteš v kričanje.
Študentje in strokovnjaki, ki objavljajo prispevke v znanstvenih revijah, se pogosto ukvarjajo z idejo, ki je nova, radikalna, nekonvencionalna ali celo nepriljubljena. Ta vrsta eseja se imenuje argument, vendar je to drugačna vrsta argumenta, kot ga bodo imeli starši z najstnikom, ki želi ključe od avtomobila. Tako kot govorniki, ki sodelujejo v debati, nekdo, ki pisno obravnava neko vprašanje, uporablja tudi retorične pripomočke in se izogiba žalitvam, sprenevedanjam, melodrami in vsemu, kar bi se lahko na papirju prevelo v kričanje.
Vsakdo, ki je bil kdaj vpleten v kričečo tekmo, verjetno intelektualno razume, da to praviloma ne reši problema. Posameznik, ki »zmaga« v kričeči tekmi, je za začetek vedno tisti, ki je vanj vstopil z največjo močjo. Po kričeči tekmi bo najstnik dobil ključe od avtomobila le, če se s staršem zlahka in navadno manipulira, zaposleni pa je lahko brez službe.